Torek,
8. 1. 2008,
13.33

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 8. 1. 2008, 13.33

8 let, 8 mesecev

Amerika voli

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Pričakovati, da bi ameriški predsednik vodil kakšno drugo kot ameriško politiko do sveta je iluzija. Slog se menja, prednostne naloge ostajajo.

Zdi se, kot da so ameriške predsedniške volitve pred vrati. Odmevnost strankarskih zborovanj v zvezni državi Iowa in zdaj še glasovanj v New Hampshireu je posledica dejstva, da se zdajšnji predsednik – za marsikoga končno – poslavlja, boj na obeh straneh političnega pola pa je odprt. Lov na strankarsko nominacijo za kandidaturo na predsedniških volitvah je dolgotrajen proces, ki je odvisen predvsem o denarja. Tega imata na demokratski strani največ prav osrednja favorita Barack Obama in Hillary Clinton. Prvi je spodbujen z volilno zmago v Iowi, druga v New Hampshireu. Prav zmagovalci pa so za ameriške duše tisti, ki žanjejo največ simpatij. Boj za nominacijo tako še zdaleč ni končan. John Edwards, pred štirimi leti kandidat za podpredsednika, “svoje” države še čaka. Težavo ima v tem, da njegova denarnica ne doseže kilometrine prej omenjenih. Odločitev bo bržčas padla v začetku februarja, ko bo “Super Torek” že pokazal, kdo naj gre in kdo ostane. Po Bushu, Clintonu in Bushu, si marsikdo ne želi še enega Clintona. Od omenjenih demokratskih kandidatov le Barack Obama predstavlja popoln prelom s prejšnjimi predsedniki in morda, čeprav ne preveč, drugačno politiko.

Začetek februarja bo morda tudi že kaj več povedal o republikanskem tekmecu. V luči konca mandata ameriškega republikanskega predsednika pač številni več možnosti pripisujejo demokratski stranki. Ta je med drugim mandatom Georgea Busha uspela zasesti večino v senatu in v predstavniškem domu zveznega kongresa. A odpisati republikancev pač ne gre. Še posebej, ker gre za izkušene politične mačke. Zmago Mikea Huckabeeja v Iowi gre pripisati predvsem obilici truda, ki ga je nekdanji guverner Arkansasa vložil v kmetijski velesili med ameriškimi zveznimi državami. Huckabee še pred letom dni, ko je najavil kandidaturo, ni veljal za resnega kandidata za nominacijo. Bolj znan je bil (in je še naprej) njegov rojstni kraj Hope, kjer se je rodil 42. ameriški predsednik Bill Clinton. Z nekdanjim guvernerjem Massachusettsa Mittom Romneyem sta prva strankarska zborovanja pred tednom dni izkoristila za to, da sta njuni imeni postali znani. Romney je s porazom v New Hampshireu zdaj tako rekoč že na poti domov, saj prihaja čas in države drugih kandidatov. Ne glede na vse skupaj se zdi, da Iowa tudi tokrat ne bo prinesla imena republikanskega kandidata.

Nekdanji newyorški župan Rudy Giuliani, ki v prepoznavnosti tako kot John McCain krepko prekaša prej omenjena, je Iowo tako rekoč izpustil, tudi primarne volitve v New Hampshireu. Njegova stališča so po eni strani ostra, denimo glede zunanje in varnostne politike, skoncentrirana v liku in delu neokonservativnega ideologa Normana Podhoretza, medtem ko v teološko-moralnih vprašanjih, o čemer se je vila razprava pred prvimi strankarskimi volitvami, nima kaj dosti povedati. New York je le drugačen. Prav Giuliani in McCain, ki se je lani proslavil s svojevrstno priredbo tiste stare od Beach Boysov Barbara Ann (v Bomb Iran) naj bil do konca tega meseca stvari postavila na svoje mesto. Do novembrskih volitev pa je vsekakor še dolga pot.