Četrtek, 18. 9. 2014, 18.34
8 let, 8 mesecev
Aleš Hojs: Bavčarjev odhod v zapor je velik udarec za združenje osamosvojiteljev
S predsednikom Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), podpredsednikom Nove Slovenije in članom Odbora 2014 Alešem Hojsom smo se pogovarjali o tem, da tudi tretji pomembni akter slovenske osamosvojitve Igor Bavčar lahko pričakuje zapor na Dobu. Kot je znano, zaradi zadeve Patria zaporno kazen že prestajata ključna akterja slovenske osamosvojitvene vojne prvak SDS Janez Janša in brigadir Tone Krkovič. V intervjuju preberite, zakaj bi se moral predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša izločiti iz odločanja o Janševi zahtevi za varstvo zakonitosti, zakaj Slovenci nismo domoljubni, za kaj se zavzema VSO in tudi, kako je sporna kandidatura zdaj že nekdanje premierke Alenke Bratušek za mesto evropske komisarke pravzaprav poenotila sicer razdeljeno politiko.
Aleš Hojs pravi, da od nove vlade ne pričakuje bistvenih sprememb, "saj bo ta prevelik ujetnik koalicijskih partnerjev. Miru Cerarju pa želim uspeh, saj si želim, da bi Slovenija izplavala iz blata", je povedal.
Igor Bavčar je že tretji pomembni akter osamosvojitvene vojne, ki bo po vsej verjetnosti moral za zapahe. Mediji poročajo, da naj bi v zapor odšel 3. oktobra. Kaj to pomeni za združenje? Zadeve bi strogo razmejil. Eno so dejavnosti, ki so jih gospodje oziroma smo jih opravili v letih 1989, 1990, 1991, drugo pa aktivnosti, ki so se zgodile pozneje. Za dva od njih, za Janšo in Krkoviča, smo v združenju, tako kot številni Slovenci, prepričani, da je sodba krivična, da nima realnih temeljev v dejstvih, kar se bo izkazalo v nadaljnjih postopkih. Bavčar mi je ob neki priložnosti povedal, da je obsojen, ker naj bi vedel, kakšno bo gibanje delnic v prihodnosti. Težko presodim, ali je ta podatek resničen ali ne, prav tako se ne bom spuščal v sodbo, ki je ne poznam in je nisem bral. Dejstvo pa je, da je to za združenje, vsaj z vidika ljudi, ki so ključno pripomogli k osamosvojitvi Slovenije, zagotovo velik udarec.
Gre za ljudi, ki so v tistih letih nosili glavo na prodaj, nobena zgodovina in nobeno zgodovinsko potvarjanje ne bo moglo zanikati dejstva, da so to trije ključni ljudje, poleg drugih zaslužni za to, da danes živimo v samostojni državi.
Prejšnji teden sta se Janšev zagovornik Franci Matoz in založnik David Tasić odzvala na odločitev predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, da bo do konca leta predsedoval vsem senatom, ki bodo odločali o zahtevah za varstvo zakonitosti, torej tudi o zahtevi Janše in Krkoviča. Kakšno je vaše mnenje, bi se moral iz odločanja izločiti? To lahko razumemo kot izzivanje oziroma aroganco sodišča. Gre za to, milo rečeno, da se požvižgajo na vse, čeprav verjamem, da je takšna odločitev povsem zakonita.
Kljub temu bi opozoril, da je evropsko sodišče za človekove pravice v svojih sodbah večkrat izrazilo mnenje, da je pri odločanju pomemben tudi vtis zakonitosti oziroma nepristranskosti.
Če nič drugega, bo v tem primeru vtis o nepristranskosti ostal omadeževan. Prepričan sem, da takšna odločitev ni dobra za slovensko pravosodje, ni primerna. To bo namreč vzbujalo sum tudi o nadaljnji pristranskosti, zato me preseneča, da ne zmorejo zbrati toliko poguma, kot so ga imeli ob obsodbi, in ne postavijo tja nekoga, ki bo tudi na videz nepristranski.
Tasić je nekako menil – čeprav je prepričan, da mu bo to mnenje tudi kdo zameril – da je treba Masleši dati priložnost. Kaj če bo senat odločil v prid Janezu Janši? To je zelo zanimiva teza. Če bo vrhovno sodišče odločilo – kar bi sicer moralo storiti že zdavnaj, s čimer se strinjajo tudi pravniki, ki ne marajo Janše – tako, kot pričakujemo v VSO in Odboru 2014, to ne bo v ničemer zmanjšalo njegove nepristranskosti. Zato se mi zdi teza, ki je morda v ozadju, češ, jaz se bom v tem procesu vseeno izpostavil in če bom odločil v prid Janše, bo to izbrisalo vse moje prejšnje grehe, nesmiselna.
Ta teorija ne deluje in pod ravnjo vrhovnega sodnika je, če takšna teorija obstaja v ozadju. Zakaj je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, ki bo decembra proslavilo četrto obletnico ustanovitve, pomembno za slovenske državljane? VSO smo ustanovili, ker vrednote oziroma načrti, želje, ki smo jih jasno izrazili pred 24 leti, niso uresničeni. Zato je bilo treba ustanoviti civilno organizacijo, ki bi skrbela za to. Radi bi posebej poudarili, da je obdobje, ki smo ga živeli v tistih letih, ključno za slovensko državo. Torej ne obdobje pred 70 leti, ki ga mi ravno tako spoštujemo, ne obdobje prve svetovne vojne.
Pred 24 leti smo dobili možnost imeti svojo državo, a smo pozabili na vrednote, za katere smo se zavzemali. Številne od teh vrednot smo dosegli. Vstopili smo v Nato, postali smo del Evropske unije, sprejeli evro. Pa vendar je ta čas premalo poudarjen, teh dni bi se morali spominjali s ponosom, domoljubjem.
Slovenci torej nismo domoljubni. Tako je, nismo domoljubni, tudi otrok ne vzgajamo v tem duhu. V slovenskih učbenikih je to obdobje po našem prepričanju premalo poudarjeno. Tudi na državnih proslavah bi se ga morali spominjati vsaj s takšno vnemo, kot se spominjamo dogodkov izpred 70 let. Mislim, da so ti dogodki izpred 24 let za našo državo bistveno bolj pomembni.
Ali se vam zdi, da o tem desetdnevnem obdobju vojne za Slovenijo, čeprav vi govorite o širšem obdobju, govorimo omalovažujoče? Tudi to je zanimiva teza. Mi bi morali biti pravzaprav izredno veseli, da smo v desetih dneh premagali četrto največjo vojaško armado v Evropi. Podcenjevanje tega, da je trajalo samo deset dni, je pogled s popolnoma napačne perspektive.
Mi smo v teh desetih dneh premagali močno armado, to je bil velik vojaški uspeh, število žrtev na obeh straneh je bilo razmeroma majhno. Na to smo lahko ponosni, poglejte, kaj se je zgodilo na Hrvaškem, v BIH. Ali pa podobna zgodba, kot smo ji priča v Ukrajini, kjer je bilo v dveh mesecih vojne več kot dva tisoč žrtev. Ne predstavljam si, da bi bila potrditev za to, da je bila to res vojna, večje število žrtev.
Nasprotno, to je bila vojna, ki smo jo izbojevali v desetih dneh. To je izjemno velik vojaški in politični uspeh, zato je podcenjevanje neprimerno.
Združenje ima okoli štiri tisoč članov. Bi si jih želeli več? Seveda bi si želeli več članov, izvedli smo kar nekaj akcij, s katerimi smo želeli povečati nabor članov. V obdobju, ko država ni radodarna pri financiranju domoljubnih organizacij, je pomembno, koliko članov ima organizacija, saj ti s svojimi aktivnostmi, prostovoljnim delom in članarino pripomorejo k temu, da združenje živi. Prepričan sem, da bo enkrat dozorela miselnost, da je to res obdobje, ki je za našo državo ključno.
Kako boste to dosegli? Velika težava se vleče še iz obdobja, ko je padla prva Demosova vlada. Takrat smo spet padli v koncept vladanja prejšnjega sistema, saj so oblast v roke tako na formalni kot neformalni ravni prevzeli ljudje iz nekdanjega režima. Ljudje, ki nikoli niso bili sposobni resnično demokratičnega vedenja in razmišljanja. Kdaj se bodo zgodile spremembe, težko rečem, upam, da ne takrat, ko bomo ekonomsko povsem na tleh. To je eno od dejstev, ki lahko strezni državljane.
V zgodovini se je to že dogajalo.
Združenje naj bi povezovalo slovenske državljane, a se zdi, da je preveč strankarsko, preveč desno. Morda se del državljanov tudi zato ne čuti del te iste zgodovine ne glede na to, da so vrednote, za katere se zavzemate, pozitivne. Ta ugotovitev je resnična, čeprav poudarjamo, da ni nobenih verskih, političnih in drugih razlik. A prav v tem obdobju, zaradi katerega je združenje nastalo, so bili slovenski državljani zelo enotni ne glede na politične razlike.
Takrat so bile stranke še v nastajanju, a je večina državljanov menila, da je samostojna pot boljša rešitev, kot da ostanemo v skupni državi. Ravno to, da smo bili takrat tako enotni, želimo v VSO obuditi.
V združenju se ne gremo politike, temveč se želimo spominjati obdobja, ki je jedro slovenstva, ko smo bili enotni. Je pa Slovenija kadrovsko omejena glede na število prebivalcev, zato se številni ljudje pojavljamo v različnih funkcijah. Razumem, da ljudje lahko takšno zadevo dojamejo ad presonam, torej levo ali desno, a si tega v združenju ne želimo.
Bi se strinjali, da je meja med domoljubjem in nacionalizmom precej tanka? Združenje želi biti predvsem združevalno. Mislim, da je med domoljubjem in nacionalizmom velika razlika. Nacionalizem nujno potrebuje zunanjega sovražnika, drug narod ali del naroda, medtem ko ga domoljubje ne potrebuje. Domoljubni Slovenci želimo opozoriti ravno na to, da ne potrebujemo zunanjega sovražnika, da živimo v državi, ki smo jo sami vzpostavili, da smo na to državo ponosni. Da jo moramo dobro upravljati in da ni treba nikogar izključevati.
Preseneča me, da so se podobne organizacije, kot je naša, izključevanja na nacionalističen, celo fašističen način v preteklosti lotile ravno zato, ker potrebujejo za svoj obstoj zunanjega sovražnika. Mi smo bili na primer za Zvezo veteranov vojne za Slovenijo moteči, zato so pisali predsednici, da je treba naše združenje ukiniti.
Težko si je predstavljati, da bi Slovenci domoljubje izražali na način, kot ga sosedje Hrvati, ko je šahovnico mogoče videti na vsakem koraku. Hrvati ne potrebujejo državnih praznikov, da bi izobesili zastave … Poglejte dežele, ki nimajo večstoletnih tradicij, na primer ZDA, koliko domoljubnega naboja je mogoče čutiti tam. Ne le ob praznikih, na vsakem koraku kažejo podporo državnim in vojaškim institucijam, pred vsakim začetkom navadne tekme ljudje vstanejo, se poklonijo državi, zapojejo himno ...
Ampak mi se že pri himni ne moremo zediniti … Prav imate, čeprav je to prepiranje brezpredmetno. Ali pojemo prvo in sedmo ali prvo in drugo kitico, je povsem brezpredmetno. Pomembneje je, ali želimo med svoje otroke zasejati to domoljubje ali pa bomo še naprej razdvojen narod, narod, ki ne bo imel pravega temelja. Kako bi komentirali kandidaturo zdaj že nekdanje predsednice vlade Alenke Bratušek za evropsko komisarko? To bi komentiral s stališča podpredsednika Nove Slovenije. Pričakujem, da bodo naši evropski poslanci naredili vse, da Bratuškova ne bo obstala na mestu evropske komisarke.
Pa vendar, predsednik Juncker ji je naklonjen … Zanj majhna Slovenija pomeni manjšo težavo. In sam ima veliko večje težave, na primer stabilnost evropskega denarja, Evropa ima v geopolitičnem prostoru težave z Rusijo … Ni pa to majhno vprašanje za verodostojnost evropskih političnih institucij. Dejstvo je, da je prav to imenovanje, ta "samokandidatura" ujezila ljudi na zelo širokem političnem in vseslovenskem obzorju. Večinski pol Slovencev, bi lahko rekli, temu nasprotuje.
Torej bi lahko rekli, da je kandidatura Bratuškove na neki točki znova poenotila razdeljene Slovence? Tako, povezujemo se v splošnem nacionalnem konsenzu, da je gospa absolutno neprimerna za to mesto. Pa še nekaj moram reči z vidika združenja: obdobje nekaj dni po osamosvojitvi, ko so ljudje, ki so nasprotovali osamosvojitvi, nastopali na ključnih mestih v vladah ali so jih poslali na ambasadorska mesta, se po svoje ponavlja.
Gospa nam je vse lansko leto razlagala, kako ne v Bruselj, da ga ne potrebujemo, govorila je o tolpi banditov, kravatarjev, danes pa si želi sama sedeti tam. Nebuloza.
Včeraj smo dobili 12. vlado v samostojni Sloveniji, ki jo bo vodil novinec na političnem parketu, Miro Cerar. Kaj mu napovedujete, kaj pričakujete? Tudi glede Bratuškove ima Cerar zdaj škarje in platno, če se navežem na prejšnje vprašanje. Pravzaprav ne razumem, zakaj tega še ni naredil. Prepričan sem, da bi njegove delnice in delnice stranke SMC le narasle. Z nastopom vlade ima zdaj vse možnosti, da sprejme drugačno odločitev. Od voditeljev pričakujemo odločnost, jasna stališča. Teh osebnostnih lastnosti Cerar do zdaj ni pokazal, a mu tega ne zamerim. Imel bo čas, da se bo dokazal, morda se bo njegov način vodenja izkazal za uspešnega. Kar zadeva Novo Slovenijo, bomo konstruktivna opozicija. Sam pa ne pričakujem, da se bi s to vlado v Sloveniji zgodile bistvene spremembe. Moja teza je, da bo Slovenija morala oblikovati koalicijo, ki ji v tujini pravijo velika koalicija. Tako bo politični del tako močan, da se bodo zgodile potrebne spremembe. Moje mnenje je tudi, da nikjer, kjer bo Karl Erjavec oziroma stranka DeSUS, takšni premiki ne bodo mogoče glede na to, da se njihova mnenja spreminjajo kot avgustovsko vreme. Mislim, da bo Cerar ujetnik teh koalicijskih partnerjev. Čeprav se zdi SD šibak partner, pa ljudje iz te stranke obvladujejo drugo raven v javni upravi. Cerarju in vladi želim uspeh, ker si želim, da bi Slovenija splavala iz tega blata. Če pa ne, pa pričakujem, da bo sam spoznal, da nalogi ni kos, in tudi odstopil.