Aleksander Svetelšek − tisti, ki je odstopil z vrha Petrola, sicer bi ga odstavili

"Za prijatelje si je treba čas vzet," je nekdaj prepeval priljubljeni slovenski kantavtor. Aleksander Svetelšek je ta že skoraj ponarodeli refren očitno vzel preveč dobesedno in v vlogi prvega petrolovca preprosto odkupil terjatve do Zidarjevega SCT od svojega prijatelja odvetnika Dušana Korošca. Zakaj pa ne? "SCT nam dolguje že precej milijončkov, nam bo pa še nekaj evrov več," je verjetno razmišljal zdaj že nekdanji prvi mož Petrola. Nadzornikom ni preostalo drugega, kot da se mu mrtvo hladni zahvalijo za skoraj dveletno sodelovanje. Etika je pač etika! Pa tudi moralno ni bilo dejanje. Čeprav ob odstavitvi Svetelška ni manjkalo medklicev, da je vse skupaj politično motivirano, skratka, da ima njegov neprostovoljni odhod z vrha Petrola politično ozadje. Vsi med nadzorniki zato niso bili povsem prepričani, da mora Svetelšek oditi zaradi te packe. Njegovo sodelovanje z nadzorniki je bilo menda zgledno in uspešno, vsega lepega pa je enkrat konec. Tudi skoraj dveletne avanture na Petrolu, kamor je prispel januarja 2009. Za nekatere zelo presenetljivo. Tudi zato, ker so številni nekdanjega tesnega sodelavca Mirka Tuša in tudi direktorja Engrotuša, ko se je v letu 2008 dokončno skrhalo njuno poslovno prijateljstvo, že videli na mestu direktorja ljubljanskega kliničnega centra. Za Svetelška naj bi lobiral celo sam Janez Zemljarič, so takrat pisali nekateri mediji. Videli so ga namreč kot tisto učinkovito ekonomsko metlo, ki bi lahko počistila po kliničnem centru, znanem po razsipnosti s proračunskim denarjem davkoplačevalcev. Nekdanji Tuševec pa vseeno ni pristal v KC, ampak na Petrolu, čeprav je imel zelo resnega protikandidata, Tadeja Tufka iz Adrie Airways, ki se zdaj utaplja v dolgovih in rdečih številkah. Svetelšek je bil očitno prepričljivejši ali pa so bili prepričljivejši in vztrajnejši njegovi botri, ki so ga pripeljali na vrh Petrola. Z Adrio bi bilo morda zdaj drugače, če bi takrat politični lobisti k naftnemu trgovcu pripeljali Tufka namesto Svetelška. A to zdaj niti ni več pomembno. Svetelškov čas na Petrolu se počasi izteka, kot predsednik uprave ga je nasledil Tomaž Berločnik, prvi mož Istrabenza, ki naj bi mu prav Svetelšek še pol leta svetoval. Če ga bo novi vrhovni šef sploh želel poslušati. Prijateljska usluga pa je Aleksandra Svetelška pričakovano odplaknila tudi z mesta predsednika stanovskega Združenja Manager, ki združuje slovenske direktorje, zavzema pa se za zaščito in napredek menedžerskega poklica. Z milo rečeno sporno prijateljsko gesto odvetniku Dušanu Korošcu, menijo številni, Svetelšek nikakor ni pripomogel k ugledu in kredibilnosti združenja, njegovi člani so tudi "ugledni" slovenski menedžerji Tovšakova, Bavčar in Šrot. Za številne kolege iz menedžerskih vrst in gospodarstva na sploh je Svetelškov odhod velika škoda in izguba za slovenski menedžment. Spet drugi opozarjajo, da bo treba v menedžerski srenji narediti malce več reda, kar naj bi bila prav naloga častnega razsodišča. Zagotovo pa si bodo morali slovenski direktorji ali menedžerji, kakorkoli jih že imenujemo, hote ali nehote naliti tudi čistega vina in priznati, da je poslovna etika in z njo kodeks ravnanja za nekatere včasih le mrtva črka na papirju. In nanjo je tudi Aleksander Svetelšek kar pozabil. Zakaj le?