Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Torek,
8. 3. 2011,
7.31

Osveženo pred

10 years, 10 months

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 8. 3. 2011, 7.31

10 years, 10 months

Agonija in histerija sprememb

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
V tem trenutku je pravzaprav nemogoče predvideti, kako se bodo razvijali procesi, ki so se začeli v arabskem svetu, je pa jasno, da močno odmevajo po vsem svetu.

Na Kitajskem so se začeli blogerji kruto poigravati z režimom, vse skupaj še najbolj spominja na igro mačke z mišmi: na internetu napovedo zborovanja, potem pa zlobno opazujejo histerične odzive, saj nanje hodijo v glavnem policija in tuji dopisniki. To izdaja predvsem eno: kitajski režim v resnici ni tako samozavesten, kakor se zdi. Njegovi histerični odzivi kažejo, da bo formulo notranje trdnosti moral šele najti. In da ne bo pomote: to ne pomeni nujno tega, da je režim v resnici popolnoma nestabilen, tako rekoč pred skorajšnjim propadom, pomeni le, da se ne počuti ne vem kako trdnega. Na drugi strani Južna Koreja pošilja svojim severnim bratom helijeve balone, ki prinašajo nekaj malega humanitarne pomoči in veliko propagandnega materiala, zaradi česar so se severnjaki spet začeli zatekati h grožnjam. Gre za letake, v katerih informacijsko popolnoma blokiranemu ljudstvu pojasnjujejo dogodke v arabskem svetu.

Vendar to bržkone ni glavna težava severnjakov. V zadnjih tednih je namreč njihova vlada tujim državam začela pošiljati prošnje za humanitarno pomoč v obliki hrane. V tem se skriva svojevrsten absurd: država je še pred kratkim svetu ponosno razkrila najmodernejše zmogljivosti za bogatenje urana, na drugi strani pa ni v proizvodnjo hrane vložila praktično ničesar. Sicer je res, da je svoje dodala tudi narava, a dejstvo ostaja, da je njihovo kmetijstvo na precej primitivni ravni. Države so zdaj razdvojene: pomagati temu orwellovskemu režimu, ki bi si v dobro vseh zaslužil le čimprejšnji propad, ali pa zamižati pred agonijo nekaj milijonov lačnih prebivalcev, predvsem otrok. ZDA se tako za zdaj še odločajo, pri čemer njihove odločitve prav gotovo ne bodo olajšale pretekle izkušnje, ko je država, potem ko je dobila pomoč, hrano prenehala uvažati. Poleg tega so bile vedno težave tudi z razdeljevanjem pomoči.

Severni Koreji pri tem niso v pomoč niti zadnji trendi zviševanja cen hrane po vsem svetu, še manj zaostrovanje odnosov z južnjaki, ki so bili včasih njeni največji podporniki. Pomoč pri hrani potrebuje danes še marsikdo, vsekakor precej takih držav, ki v svetovni javnosti kažejo malce lepše manire kot Korejci. Humanitarna pomoč bo zato najverjetneje bolj simbolična.

Najbrž se je treba kar strinjati s Kitajci, ki opozarjajo, da v tem trenutku provocira Južna Koreja. Vprašanje je, ali so lahko baloni s propagandnim materialom res ustrezno orožje. Severna Koreja ne pozna opozicije, za internet večina prebivalcev niti slišala še ni, nihče ne ve prav dobro, kaj se dogaja po svetu – po kakšni logiki naj bi njeni državljani zdaj kar naenkrat spregledali in se identificirali s protestniki v arabskem svetu? Kako naj vse skupaj sploh razumejo, če ne poznajo konteksta? Poleg tega so vsi arabski režimi – tudi Gadafijev – v primerjavi s severnokorejskim prave oaze svobode, zato govor o virusu, za katerega režim nima ustreznega cepiva, ni ne vem kako prepričljiv.

Severnokorejski režim tak, kakršen je, vsekakor nima prihodnosti. Če se ne bo posodobil, bo propadel, to je jasno vsakomur. Pravzaprav je celo njegova zmožnost posodobitve vprašljiva, kajti mnogi menijo, da je sistem že preveč zavožen. Režim lahko potemtakem propade kmalu, v nekaj letih, lahko pa se njegovo propadanje raztegne na desetletje. Tega ni mogoče predvideti. Za Južno Korejo pri tem najbrž ne bi bilo slabo, če bi pokazala več potrpežljivosti in čakala. Ne potrebuje nič drugega kot potrpežljivost, kajti čas je brez dvoma na njeni strani.

Ne spreglejte