24 kilometrov

Tudi jaz sem šel na ljubljanski maraton. Lani sem prvič pretekel malega in trdno sem verjel, da sem letos že zrel za pravega. Odnehal sem na 24. kilometru, nekje na koncu Rožne doline, in imel sem srečo, da me je prav tja prišla spodbujat moja družina in sem se lahko hitro preoblekel ter se odpeljal k mami na krepko kosilo. Potem sem bil vse popoldne tečen, ker mi ni uspelo. Težko bi rekel, da se nisem pošteno pripravljal: ponoči sem hodil teč po Večni poti in okoli Koseškega bajerja, pridno sem nabiral kilometre in si vizualiziral svoj tek po trasi maratona. Dvema, trem prodajalcem sem vzel kar veliko časa, da sem našel najprimernejše tekaške copate. Oborožil sem se z magnezijem in energetskim gelom, nekaj dni prej sem kljub svojemu siceršnjemu odporu do kemičnih nadomestkov zaužil po eno kapsulo celične prehrane na dan. Jedel sem banane, dva dni pred maratonom sem zmazal še srednje krvav zrezek. Zadnje dni nisem pretiraval s tekom, da se ne bi preveč izčrpal. V nedeljo dopoldne se je začelo spodbudno. Prvih pet kilometrov je šlo z avtomatskim pilotom, na sedmem kilometru sem se vprašal, ali jih lahko pretečem še petkrat več – in na desetem štirikrat več –zdelo se mi je, da ne bi smelo biti težava. Na splošno se je prvih 15 kilometrov dogajalo prav tisto, kar sem čakal vse leto, od lanskega teka: množica tekačev, kamorkoli pogledaš noge, ki tečejo, tečejo, tečejo, in ta val te kar nosi. Ko ti postane dolgčas, začneš opazovati ljudi in se čudiš, kdo vse teče. Ena sama tekaška poezija. Na Cesti Ljubljanske brigade sem ujel skupino, ki je tekla na 3:45, in ji sledil z varne razdalje.

Štiri kilometre pred koncem prvega kroga sem začutil, da postajajo stegna trda in boleča. Potem me je zagrabil krč. Mimo cilja sem se bolj ali manj privlekel in pred sabo zaslišal tekačico, ki je rekla drugi, s katero sta tekli skupaj: "Zdaj se pa začenja zares." Čez nekaj metrov me je prehitel dobrovoljni maratonec in vprašal: "No, na kateri čas bova pa midva tekla?" Odgovoril sem mu, da bom srečen, če pretečem do konca. Potem me je prehitel možakar, star krepko čez sedemdeset, in se mi spodbudno nasmehnil. Moral sem se ustaviti, mišice so bile presneto trde in boleče. Eden od dveh Hrvatov v rumenih dresih me je povabil, naj tečem lepo počasi z njima. Poskušal sem in se po dvajsetih metrih spet ustavil. Še dvakrat, trikrat sem poskusil spet začeti teči, pa ni več šlo.

Nekaj prijateljev, ki redno tečejo maraton, me je opozarjalo, da nastopi največja kriza po 33., 36., 38. kilometru. Kako daleč sem še bil od tistega pekla. Pojma nimam, kje sem naredil napako in koliko sem jih naredil. Ko sem tako tekel – poskušal teči – maraton in so me prehitevali starci, debelejši, ženske s čudnim korakom, sem doživljal tudi osvežilno čiščenje ega.

Žal mi je, da mi ni uspelo preteči maratona, prav tako pa mi je žal, ker sem razočaran, namesto da bi bil vesel, ker sem pretekel mali maraton. Če nič drugega, sem ugotovil, da se poznam slabše, kot sem mislil. Zato trenutno niti ne vem, ali bom prihodnjo jesen še enkrat poskušal "premagati samega sebe".