18 je zakon?

Ko so prvič začeli z zdaj že tradicionalnim rušenjem rekorda v plesanju četvorke sredi najbolj prometne ulice v mestu, sem z maturo že opravila, tako da me dogodek nikoli ni kaj posebej ganil. Masovke so lahko strašljive, lahko pa izjemno zanimive in ta se mi je zdela kolikor toliko posrečena. Združila je mladino z nekim namenom. Recimo. Ne bom se pritoževala nad prometnim infarktom in piščalkami, ki bi jih prepovedala z zakonom, ker en dan na leto pač še nikogar ni ubil. (In če bi mi kdo rad podaril stanovanje v središču, prisežem, da se ne bom nikoli pritožila zaradi hrupa, pa še avta nimam, tako da sem res idealna za središče. Mimogrede omenim, no.) Druženje maturantov z namenom si seveda marsikdo predstavlja drugače kot maturanti sami. Trop mularije je že sam po sebi nepredvidljiv in neobvladljiv, trop alkoholizirane mularije pa je sploh rahlo strašljiv organizem. Pred leti sem bila čisto presenečena, ko sem v petek popoldne zavila mimo Maxija in naletela na kakšnih sto (ali celo več) mladostnikov, ki so v skupinicah posedali ali stali za Šubičevo gimnazijo. Mislila sem, da sem zgrešila kakšen dogodek, kako naivno od mene, a sem se seveda motila. Isti prizor me je pričakal lani, ko sem se po stopnicah dvignila iz podhoda pod Maxijem, le da je bila ura malo poznejša in najstniki temu primerno opiti. Ne dvomim, da bi me isti prizor pričakal tudi danes.

Ne bom moralizirala, nisem imuna na alkoholne hlape in še manj sem bila nanje imuna, ko sem bila stara šestnajst let, ampak ti množični shodi prav pred parlamentom so vseeno tragikomični. Tragični zaradi množičnosti opijanja, ki se je iz kolikor toliko diskretnega posedanja na klopcah v parku spremenil v neko javno masovko, komično pa zaradi kraja dogajanja – naravnost pred parlamentom, kamor so pred letom romale prav tako z alkoholom podprte granitne kocke. Treznega upora pač nismo sposobni. A parlament so lepo prenovili, vikendaški najstniški shodi z elitnim pogledom na stavbo, ki je menda steber naše demokracije, pa se mirno nadaljujejo. V duhu demokracije, pač (?).

Vem, o alkoholu se je nedavno razpisal tudi gospod Mazzini, a čas maturantske četvorke je očitno primeren za to temo, o kateri sicer govorimo precej nezainteresirano. Nezainteresirano so delovala tudi poročila o zaužitem alkoholu na četvorki, ki je letos potekala v protialkoholni drži, vendar se tega seveda ni nihče držal. Važno, da so naslovi a la "na četvorko brez alkohola" obkrožili medije in da je ministrstvo z organizatorji podpisalo neko provizorično pogodbo, ki pomeni ravno toliko kot moja obljuba, da ne bom več kupovala sladkarij iz avtomata (in se namesto tega sprehodim do trgovine po skoraj isto stvar). Alkohol je na četvorki seveda bil, le da so tako organizatorji kot država dvignili roke tudi od kakršnekoli odgovornosti zanj, tudi moralne.

Kmalu za četvorko sem si prebrala pamflet o projektu 18 je zakon, v okviru katerega si prizadevajo za bolj striktno politiko trgovin do prodaje alkohola mladoletnim. Prosim? Bolj striktno politiko? Ne vem, mogoče sem nekje vmes zgrešila kakšno spremembo, ampak v Sloveniji imamo že nekaj časa povsem dober zakon, ki prepoveduje prodajo alkoholnih pijač mladoletnim osebam, in to velja tako za lokale kot trgovine.

Izvajati tega zakona več kot očitno nikoli nismo znali, sicer bi bil povsem nepotreben tudi pozneje sprejeti Kebrov zakon, za katerega še vedno trdim, da je eden najbolj bedastih zakonov v državi in popolnoma nič ne preprečuje najstniškega opijanja, le bolje ga je organiziral. Sprejemati nov zakon, ker ne znaš, nočeš, ali ne moreš izvajati prejšnjega, je pač idiotsko. Z zakonom, ki prepoveduje prodajo alkohola mlajšim od 18 let, namreč ni nič narobe, le držati se ga je treba. Ampak saj razumem, veliko pomembneje je metati s koles kolesarje, ker se mimo ljubljanskega Konzorcija vozijo v napačno smer (in pozabimo na detajl, da na drugi strani ceste kolesarske poti v drugo smer sploh ni). Lahek denar.

In da ne bo pomote, v svojih najstniških letih sploh nisem bila pridna, kje pa. A za osebno izkaznico so me (v Sloveniji, ne tujini) vprašali natanko dvakrat in obakrat sem bila za kar nekaj let mimo osemnajstice. Sicer še vedno mislim, da so mi hotele natakarice samo polepšati dan, ampak okej. Se mi je pa od takrat že ničkolikokrat zgodilo, da sem se petnajst ali deset minut pred 21. uro znašla v trgovini in potrebovala kar nekaj trenutkov, preden sem dojela, čemu takšna vrsta. Alkohol, seveda. Okej je, če ga po 21. uri ne moremo več kupiti, in okej je, če ga lahko pred 21. uro kupi kdorkoli. V tem je vsa lepota Kebrovega zakona. Za tisti drugi zakon pa tako ali tako nihče ne ve, da sploh obstaja. Zakoni so vendar zato, da se kršijo, kajne?