Primer NLB ali kdaj bomo imeli Slovenci tega dovolj

Kot kaže, se bo zgodba o reševanju "nacionalnega interesa" znova ponovila. Ali bo to čez dve leti ali čez pet let, je težko napovedati, vendar se dogajanje v določenih slovenskih bankah ni niti malo spremenilo v primerjavi s časom pred krizo.

Tekmovanje, komu bo podjetja uspelo bolj zadolžiti Pred krizo so slovenske banke močno kreditirale gospodarstvo.

Prvi razlog je bila visoka gospodarska rast in posledično visoko povpraševanje po posojilih za nove naložbe, razvoj, prodor na nove trge in podobno. Drugi razlog za ogromno rast posojil in eden najpomembnejših razlogov za padec standardov pri ocenjevanju tveganja in končnem posojanju denarja pa je bila ogromna konkurenca med bankami.

Konkurenca sama po sebi ni škodljiva in je nujno potrebna za delovanje gospodarstva, vendar se je zaradi slabe regulacije ta sprevrgla v tekmovanje, kdo bo prezadolženim slovenskim podjetjem odobril čim večjo količino posojil in si s tem povečal tržni delež. Seveda se je s tem povečalo tudi celotno sistemsko tveganje slovenskega gospodarstva, ki je postajalo vedno bolj prezadolženo, banke pa so neprekinjeno posojale denar gradbenim podjetjem še vse do konca leta 2008, ko je po svetu že divjala globalna finančna kriza.

Kam je vodilo nekritično posojanje? Nizki standardi posojanja so nekatere banke pripeljali do bankrota, vendar smo jih davkoplačevalci zaradi stabilnega poslovanja bančnega sistema, s tem pa plačilnega sistema in posledično gospodarstva, rešili (oziroma reševali).

Največje tri banke so imele največjo izpostavljenost do največjih nasedlih projektov, kar se je poznalo pri številu slabih posojil, ki je naraslo vse do tretjinskega deleža. Torej vsako tretje posojilo, ki so ga dale državne banke, naš "nacionalni interes in ponos", je končalo v bankrotu, rekonstrukciji, odlogu plačila ali pa zamuja z odplačevanjem mesečnih obveznosti vsaj tri mesece.

Vloga Banke Slovenije Tako visoka rast posojil v gospodarstvu (rast je bila celo 30 odstotkov na leto) bi morala spodbuditi pozornost regulatorja bančnega sistema, to je Banke Slovenije. Tudi prakse posojanja brez dovolj velikih zavarovanj prezadolženim podjetjem so bile jasne vsem, ki so se malce poglobili v slovensko gospodarstvo in bančni sistem.

Vendar pa od Banke Slovenije ni bilo nobenih opozoril, mnenj, priporočil ali česarkoli podobnega, s čimer bi opozorili, da se bančni sistem prehitro napihuje in izgublja kakovost. Kot regulator ima Banka Slovenije vpogled v kakovost bilanc vsake posamezne banke, pozna predpostavke, ki jih banke uporabljajo pri vrednotenju tveganja svoje aktive, in iz meseca v mesec spremlja kreditiranje gospodarstva. Kako niso opazili ničesar spornega, verjetno nikomur ni jasno, še njim samim ne.

Ignoranca in posmeh Ne samo, da niso opazili tveganj, na njih opozorili in sprejeli ukrepov, ki bi zmanjšali prehitro napihovanje kreditnega balončka, še ko je balonček počil, kriza pa zajela ne samo Slovenijo, ampak ves svet, so si zatiskali oči in trdno zagovarjali stabilnost bank. Da poskušajo javnosti prikazati bolj optimistično sliko, je popolnoma jasno, saj je to naloga vsakega centralnega bankirja, ki mora v času krize varčevalcem vliti dovolj zaupanja, da ti ne začnejo množično dvigovati depozitov, torej početi tistega, kar je največji strah in trepet centralne banke in bank samih.

A prav ignoranca, ki so jo v Banki Slovenije kazali še v letu 2009, ko je bilo v nekaterih državah po svetu krize že konec, pri nas pa se je šele dobro začela, je dih jemajoča.

Ko je bilo že res očitno, da bodo banke potrebovale pomoč, je Banka Slovenije skupaj s finančnim ministrstvom popolnoma ignorirala vse znake in se celo posmehovala posameznikom, ki so na to opozarjali (ideji slabe banke ekonomistov Igorja Mastena in Jožeta P. Damijana se je na nacionalni televiziji posmehoval takratni guverner Banke Slovenija Marko Kranjec).

Ko država rešuje lastne milijone Prav koncept slabe banke bi lahko rešil težave slovenskega bančnega sistema.

Ideja je bila, da se vsa nasedla posojila bank v težavah po tržni ali nižji vrednosti prenese na slabo banko (DUTB), dokapitalizira banke in kaznuje prejšnje lastnike in menedžment. Del tega se je uresničil – večina slabih posojil se prenaša na DUTB, banke so bile dokapitalizirane, prejšnje lastnike so kaznovali z izbrisom kapitala (mimogrede, država je bila večinski lastnik, tako da je kaznovala samo sebe), odgovorni za slaba posojila pa bolj kot ne še niso na sodiščih.

Vmes je bilo treba na hitro rešiti še dve najbolj problematični banki, Factor banko in Probanko.

Banka Slovenije se je skupaj s finančnim ministrstvom odločila za postopno prenehanje delovanja obeh bank z likvidacijo in jamstvom za vse njune obveznosti. To je seveda pomenilo reševanje lastnih 600 milijonov, ki jih je imela država v obliki depozitov v teh bankah, ter garancijo za preostalih 400 milijonov evrov depozitov, ki so bili pripravljeni prevzeti višje tveganje za zelo visoke obrestne mere.

NLB in reševanje tajkunov Likvidacija naložb v Factor banki in Probanki bo potekalo v prihodnjih dveh letih, ko morata banki odprodati vsa sredstva, posojila, nepremičnine in preostale terjatve. Banka Slovenije je največji državni banki NLB predlagala, da od Probanke odkupi velik del nasedlih naložb in posojil ter s tem pospeši proces likvidacije (zgolj medklic: bo NLB morda v to prisiljena?).

A težava nastane, ko se vprašamo, kakšna posojila je podeljevala Probanka. Hitro ugotovimo, da bi to pomenilo potencialno reševanje tajkunov, stricev iz ozadja ter prijateljskih posojil. NLB bi lahko v svoji bilanci ta posojila ocenila kot relativno varna, počakala kakšno leto in jih nato izbrisala – tajkune odrešila njihovega odplačevanja.

Nas čaka nova dokapitalizacija največje banke? Ne samo, da obstaja potencial za takšne manipulacije, zelo visoka je verjetnost, da NLB to že počne v svojih bilancah. Za razliko od NKBM, ki je veliko večino svojih slabih posojil prenesla (oziroma prenaša) na DUTB, so se v NLB odločili, da dela slabih posojil ne bodo prenesli na slabo banko.

Se v ozadju skrivajo posojila stricev iz ozadja, politikov ali kakšnih drugih oseb s sumljivimi posli? Ali to pomeni, da bomo morali NLB v prihodnjih letih, ko bodo realizirane še zadnje izgube zaradi prijateljskih posojil, znova dokapitalizirati?

Kdaj bomo imeli Slovenci tega dovolj?