Četrtek, 3. 4. 2014, 17.56
9 let, 7 mesecev
Nevzdržno zadolževanje
Slovenija se zadnjih pet let eksponentno in nevzdržno zadolžuje. Celoten dolg po podatkih ministrstva za finance znaša že 23,6 milijarde evrov, če dodamo še dve milijardi novega dolga (ta teden je finančno ministrstvo uspelo prodati 3,5- in sedemletne obveznice), smo pri vrednosti 25,6 milijarde evrov ali 72,6 odstotka BDP.
Če je Slovenija še pred krizo bila ena manj zadolženih držav, je zdaj že povprečno zadolžena z eno najhitrejših rasti dolga. To seveda najbolj občutimo davkoplačevalci
Na spodnjih grafih vidimo gibanje zadolženosti Slovenije v evrih ter v odstotkih BDP.
Takšna stopnja rasti dolga je nevzdržna. Že zdaj gre skoraj sedem odstotkov državnih odhodkov za odplačevanje dolga in ob nadaljnjem zadolževanju bo samo še huje. Več dolga pomeni več stroškov za obresti, kar pomeni večji deficit, kar pa znova pomeni dodatno zadolževanje in nadaljevanje negativne spirale v bankrot.
Če upoštevamo še obresti, ki jih bomo do leta 2025 plačali poleg izposojene glavnice, je (zdaj pa zares) skupni dolg skoraj 32 milijard evrov ali kar 90 odstotkov BDP.
Na spodnjem grafu lahko vidimo odplačevanje dolga po letih. Skupna odplačila so v modrem stolpcu, odplačila glavnic v oranžnem ter odplačila obresti v sivem.
Ob predpostavki, da bi milijardo evrov razpršili med večje število podjetnikov, kjer bi nekateri projekti propadli, drugi obstali, spet tretji pa vrhunsko uspeli, lahko za izhodiščno točko uspešnosti povprečnega podjetnika vzamemo povprečno vrednost donosa na kapital v Evropi, ki pa je bil v zadnjem letu malce nad deset odstotkov.
Predpostavimo še razdelitev stroškov poslovanja v razmerju 50 : 50 med zaposlene in vse druge ter višino skupnih prihodkov podjetij v višini celotne vrednosti podjetij (zelo konservativne ocene). Tako dobimo okoli 900 milijonov evrov stroškov vseh podjetij in okoli milijardo evrov prihodkov, kar da na koncu sto milijonov evrov bruto dobička pred davki in drugimi neoperativnimi stroški (to izhaja iz desetodstotnega povprečnega donosa na kapital).
To pomeni, da bi bilo za zaposlene na voljo več kot 400 milijonov evrov. Ob povprečni plači tisoč evrov bi podjetje en zaposlen stal okoli dva tisoč evrov, kar pomeni, da bi bilo ustvarjenih okoli 15 tisoč novih delovnih mest. Stopnja registrirane brezposelnosti bi se znižala s trenutnih 14,2 odstotka na 12,5 odstotka. V državni proračun bi priteklo dodatnih 200 milijonov evrov od davkov in prispevkov na plače ter ob predpostavki, da bodo zaposleni zapravili polovico plače, še vsaj 20 milijonov od DDV-ja. Tista podjetja, ki bi na koncu leta naredila dobiček, bi pa seveda prispevala še davek na dobiček.
Bruto domači proizvod bi se sčasoma povišal približno za to milijardo (odvisno, kakšen del podjetij bi bil izvozno naravnan), kar je skoraj tri odstotke.