Katastrofa je že za vogalom!

Ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec (od leta 1999 redni kolumnist The New York Timesa) v svoji zadnji kolumni za omenjeni ameriški dnevnik še dodaja, da je vsa zgodba že kot kakšna komična rutina – gospodarstvo se slabša, nezaposlenost narašča, banke so v vse večjih težavah, vlade poskušajo priskočiti na pomoč, ampak rešujejo se le banke, ne pa zaposleni. Avtorju je jasno, da so španske banke potrebovale pomoč, da bi se izognile bankrotu, vendar pa ni prepričan, da je vse skupaj izpeljano na pravi način.

Evropski voditelji ne razumejo bistva problema Španija je bila očitno na robu začaranega kroga – dobro poznanega procesa, v katerem zaskrbljenost za solventnost bank te sili v prodajo premoženja, kar ruši cene premoženja, državljane pa dela še bolj zaskrbljene zaradi solventnosti, piše v NYT Paul Krugman. Zanj ni sporen program pomoči španskim bankam, ampak dejstvo, da kljub vsemu, kar se dogaja, evropski voditelji še naprej ne nameravajo zamenjati politike, ki je skoraj četrtini Špancev vzela delo (zaposlitev). Tudi ECB (Evropska centralna banka) zmotno ne želi znižati obrestnih mer kljub vsem "normalnim" pravilom monetarne politike, ki to zahteva.

Krugman: Nujna bo popolna katastrofa, da bi se premaknili od reševanja bank Po mnenju Nobelovega nagrajenca za ekonomijo se Španijo in druge "problematične" države leta prepričuje, da lahko okrevajo le s kombinacijo fiskalnega varčevanja in interne devalvacije, kar v resnici pomeni zniževanje plač. Povsem jasno je, piše Paul Krugman v The New York Timesu, da takšni strategiji ne more uspeti brez močne gospodarske rasti in umirjene inflacije. Ne glede na korenine te globoke paralize postaja jasno, da bo nujna popolna katastrofa, da bi se začeli sprejemati nekateri konkretni ukrepi, ki bi vse premaknili korak naprej od reševanja bank.