Kako pri 17 letih zaslužiti 30 tisočakov

Kako bi opisali svoje poslovne začetke? O čem ste razmišljali pri 17 letih?
Mislim, da se je vse začelo, ker sem čutila, da moram nekaj dati svetu. Da mora biti razlog za to, da sem na svetu. Vedela sem, da bi nekaj morala prispevati, a nisem imela pojma, kaj bi to bilo. Začelo se je z mojo radovednostjo.

"Zanimalo me je, česa sem zmožna. Kaj bi lahko jaz naredila za svet?" Foto: Vid Ponikvar Odraščala sem v majhnem kraju severno od Bostona. New York sem videla na televiziji, a nikoli nisem bila tam. Mislila sem si, da bi bilo odlično iti tja. Zato sem se prijavila na univerzo v New Yorku, a moji starši niso imeli denarja, da bi mi plačali tak študij. Bila sem premlada, da bi dojela, da ena od najdražjih šol v ZDA ni bila najboljša izbira glede na to, da nismo imeli denarja.

A prijavila sem se in bila sprejeta. Mama je poskusila dobiti posojilo za mojo šolnino, a ji ni uspelo. Zadnji trenutek smo torej ugotovili, da nimamo denarja za šolnino. Rezervnega načrta ni bilo. Bilo je grozno.

Imela sem nekaj malega prihrankov od svojega poletnega dela, kar je zadostovalo za približno mesec in pol. Zato sem šla, poskusila, rekla sem si: "V najslabšem primeru se bom vrnila." Od doma sem šla s 30 dolarji, vozovnica domov je stala 40 dolarjev. Mama tega ni vedela, sicer mi nikoli ne bi pustila.

"Pri vsakem poslu, v vsaki stvari bodo izzivi. A pravi poraz je šele, ko se ustaviš." Foto: Vid Ponikvar Ko sem prišla tja, sem takoj začela delati. Toda to ni bilo dovolj za naslednji obrok šolnine. Pripravljena sem bila pustiti vse in se vrniti. Bilo je uničujoče. Moje sanje so se razblinjale. Poskušala sem in poskušala, zvečer v postelji sem jokala, ker sem mislila na to, kako mučno bo, ko bodo moji prijatelji videli, da sem se vrnila.

Naslednje jutro sem šla na predavanja z mislijo, da je to moj zadnji teden. Takrat sem delala kot pomočnica učiteljice. Ta me je povabila, da bi ji pomagala pri njenem novem programu, čeprav nisem bila učiteljica, a sem ji bila zelo všeč.

Ste ponudbo sprejeli?
Nisem ji mogla povedati, da odhajam domov. Preveč me je bilo sram. Zato sem ji le rekla, naj mi pove več o ponudbi. Ponudila mi je plačano delo – 40 dolarjev (37,7 evra, op. p.) na uro. Kar je bilo veliko, saj sem sicer zaslužila 10 dolarjev (9,4 evra, op. p.) na uro. Začela sem takoj. To mi je pomagalo, da sem plačala šolnino in si našla boljše možnosti. Prava srečnica sem bila.

Takrat sem se vprašala, kaj bi se zgodilo, če bi ostala doma. Tam me gotovo ne bi nihče iskal in mi ponujal dela. Zato sem se spraševala, kako uspešni ljudje postanejo uspešni.

Spoznala sem 16-letnika, ki je ustanovil svoje grafično podjetje. Ugotovila sem, da imava veliko skupnih dejavnosti – upravljati svoja omejena sredstva, graditi svoj ugled in mrežo poznanstev. Imela sva podoben pristop k sicer zelo različnim stvarem, s katerimi sva se ukvarjala.

"Hodila sem na tista predavanja, ki so mi dala znanje, ki sem ga potrebovala. Poskušala sem povezovati šolo in delo. S prijatelji, ki so prav tako razvijali podjetniške ideje, smo se pogovarjali o tem, kaj vsak počne." Foto: Vid Ponikvar Na koncu je napisal knjigo o pogovorih, ki sva jih imela o tem, kako začeti posel, o načelih, po katerih delaš in živiš, o načinu podjetniškega razmišljanja. To je bil začetek.

Na natečaju sva dobila tisoč dolarjev, kar za izdajo knjige seveda ni zadostovalo, več denarja pa nisva imela. Ker takrat množično financiranje (crowdfunding) še ni bilo razširjeno, sva prodajala knjigo v predprodaji s popustom in pripravila posebne ponudbe. Šlo je postopno. Na začetku nisva vedela, kje bova končala.

Univerza, ki ste jo obiskali, zagotovo ni bila najlažja. Kako ste delo in razvijanje podjetniških idej usklajevali s študijem?
Včasih sem hkrati opravljala pet različnih del, ker sem urnike usklajevala s predavanji. Vedno je bilo treba iskati ravnovesje, se osredotočati na tisto, kar sem delala, in vedeti, kam hočem. Vemo, da 80 odstotkov rezultata pride od 20 odstotkov truda. Če veš, kaj so tvoji cilji, veš, na kaj se moraš osredotočati, kaj je tisto, kar te vodi do tistega, kar hočeš.

Hodila sem na tista predavanja, ki so mi dala znanje, ki sem ga potrebovala. Poskušala sem povezovati šolo in delo. S prijatelji, ki so prav tako razvijali podjetniške ideje, smo se pogovarjali o tem, kaj vsak počne. To nas je navdihovalo.

"Zelo je pomembno, da se obdaš z ljudmi, ki te navdihujejo." Foto: Vid Ponikvar

Pravite, da ste želeli nekaj narediti za družbo. Kaj vas je motiviralo za to?
Nihče na svetu nima iste perspektive, izkušenj kot ti. Torej kaj lahko naredim s svojimi izkušnjami, tistimi, ki jih nima nihče drug? To me je vodilo. Radovednost, kakšen potencial imam in koliko ga je. To me še vedno vodi. In občutek odgovornosti.

Ne moremo težav pustiti le drugim, da jih rešujejo. To je tudi naša odgovornost. Vsi moramo v svetu ustvarjati čudovite stvari.

Kakšna je bila vloga ljudi, s katerimi ste bili takrat obdani?
Zlasti ko začenjaš, je veliko ljudi, ki dvomijo o tebi. Kdo misliš, da si, da lahko spreminjaš svet in si uspešen? Zakaj misliš, da si poseben? Ali pa ti morda starši prigovarjajo, da si dobiš "normalno službo".

Treba je najti podobno misleče ljudi, ki postanejo tvoja skupnost. Ljudi, ki ti povedo, da ni noro, če želiš biti več, kot si.

Vključevala sem se v številne skupine študentov, ki so se zanimali za podjetništvo. Srečala sem veliko različnih ljudi. Vsakič ko vidiš, da je nekomu uspelo, te navdihne. Videla sem tudi ljudi, ki so poskušali, pa jim ni uspelo. Videla sem, kako pomembno je poskusiti, si upati.

"Tvoje odločitve, dejanja vplivajo na vsako tvojo prihodnjo odločitev in na ljudi v tvoji okolici." Foto: Vid Ponikvar

V Sloveniji je brezposelnost med mladimi zelo visoka. Kdor pa službo ima, je zadovoljen že s tem, da jo ima, ne glede na to, ali v njej uživa. Kaj bi rekli takim?
Vsakič ko se odločiš, narediš neko spremembo. Ne le zase, tudi za druge. Če se odločiš, da nekje ostaneš, izgubiš priložnost za spremembo. A ne le to. Če se ti odločiš za spremembo, se bo morda opogumil tudi tvoj prijatelj. Nikoli ne veš, kako bo to vplivalo, spodbudilo tudi ljudi okoli tebe.

Tvoje odločitve, dejanja vplivajo na vsako tvojo prihodnjo odločitev in na ljudi v tvoji okolici. Voditi jih mora tudi občutek odgovornosti za družbo.

Ste pri 17 letih že vedeli, kaj želite početi v življenju?
Študirala sem komunikologijo, nikoli nisem imela nobenega predmeta o podjetništvu. Šla sem po korakih. Raziskovala sem, kaj me trenutno zanima. Veliko sem poskušala, učila sem se. Mislim, da veliko ljudi naredi napako, ker čakajo, da bodo polno usposobljeni za neko nalogo. Podjetništvo ne deluje tako. Nikoli ne moreš biti polno usposobljen. Izkušnje te usposobijo.

Ker sem mlada, morda nimam dovolj izobrazbe, denarja, poznanstev … A po drugi strani, dokler si mlad, nimaš toliko obveznosti – nimaš otrok, za katere moraš skrbeti, ker si mlad, lahko tudi večkrat zgrešiš.

"Ko nam gre dobro, vedno obstaja tveganje, da nam postane udobno. Potem pa pride mimo drugo podjetje, ki stalno raste, in prevzame trg. Lepo je, ko nam je udobno, šele lepše pa je nadaljevati pot, rasti, videti, kaj sledi." Foto: Vid Ponikvar

Kateri start-upi so uspešni in kateri ne? V čem je ključ uspeha?
Pri vsakem poslu, v vsaki stvari bodo izzivi. A pravi poraz je šele, ko se ustaviš. Če ugotoviš, da nekaj ni šlo po tvojih željah, pomisli, kako ti je lahko to v prid, ali si se česa naučil, zrastel kot oseba, pridobil poznanstva.

Razlika med nekom, ki mu uspe, in nekom, ki mu ne, je po mojem mnenju volja, da uporabiš te izzive in povečaš svoja "nematerialna sredstva", rasteš. Spremeniti moramo pogled, da je neuspeh nekaj slabega. To je v bistvu dobro, ker sem se nekaj naučila.

Kakšni so danes vaši cilji?
Doživela sem številne vzpone in padce, dosegla tisto, za kar si nisem nikoli mislila, da bom dosegla, zdaj mi je manj pomembno dosegati cilje kot pa kakovostno živeti vsak trenutek. Pomembno je, da ohranjam radovednost, se stalno učim in rastem.

Ko nam gre dobro, vedno obstaja tveganje, da nam postane udobno. Potem pa pride mimo drugo podjetje, ki stalno raste, in prevzame trg. Lepo je, ko nam je udobno, šele lepše pa je nadaljevati pot, rasti, videti, kaj sledi.