Grahek: Slovenija je svojo tranzicijsko doto zapila

Znižanje bonitetnih ocen, vpliv politične krize na gospodarstvo, Šušteršičeva svarila pred popolnoma levo vlado, t. i. ljudske vstaje. To so nekatere izmed tem, o katerih smo se pogovarjali s finančnim strokovnjakom Andražem Grahkom. Kako komentirate odločitev S & P-ja, da Sloveniji oceno zniža z A na A–? Kje so po vašem mnenju razlogi za to? Glavni razlog je S & P pojasnil. Znižanje ocene je predvsem posledica rastočega bremena javnega dolga, ki bo nastal predvsem kot posledica stabilizacije in potrebne podpore bankam v državni lasti. Na žalost mislim, da je S & P krepko za krivuljo realnosti, predvsem mislim na ocene glede ravni dolga v prihodnjih dveh letih, in da podcenjuje strukturne izzive Slovenije. Zaradi tega so bili do Slovenije tudi najbolj prizanesljivi od treh glavnih bonitetnih agencij in so zadnji znižali oceno. Smo sredi politične krize. Kako usodna bo ta kriza za okrevanje slovenskega gospodarstva oziroma za izhod iz krize? Osebno mislim, da politiki, čeprav volivci zmotno včasih preveč pričakujejo od njih, niso sposobni ali zmožni spodbuditi okrevanja. Največ, kar lahko dosežejo, je, da naredijo čim manj škode ter pripomorejo k stabilizaciji finančnega sistema in upajmo tudi gospodarstva. Doseči rast je povsem druga zgodba. Slovenija je pred izzivom generacij zato, ker je svojo tranzicijsko doto in nagrado za vstop v evroobmočje zapila in potrebuje kapital, ki bo omogočil zelene poganjke na pogorišču državnega lastništva. Tega bomo še drago in dolgo časa plačevali.

Nekdanji finančni minister Janez Šušteršič je dejal, da bi bila popolnoma leva vlada v tem trenutku katastrofična za Slovenijo. Ima prav ali ne?

Manevrski prostor katerekole vlade se zaradi eksplozivne rasti zadolženosti države in kraterja v bančnem sistemu krči s svetlobno hitrostjo. Dvomim, da bi tako imenovana leva vlada plavala proti toku, ko bi ji za ovratnik dihala trojka in brezkompromisna aroganca mednarodnih finančnih trgov.

Od drugih smo odvisni, ker imamo namesto močnega pokojninskega sistema, vrednega članice OECD-ja, ki bi kanaliziral prihranke v financiranje proračuna in ustvarjal glavnico za pokojnine, zastarelo Ponzijevo shemo. Tudi vzpon leve vlade v Franciji je pokazal, da je realnost drugačna, kot jo slika politična demagogija. Od jeseni v Sloveniji potekajo t. i. ljudske vstaje. Za vstajnike je vzrok krize neoliberalizem oziroma kapitalizem. Prepričani so, da moramo zgraditi demokratični socializem, da bi končali krizo. Kakšno je vaše mnenje? So vstaje rešitev ali le ogrožajo izhod iz krize? So vstajniki del rešitve ali del problema?

Vstaje ne ogrožajo nikogar in niso ne rešitev ne problem, temveč so samo eden od simptomov raka slovenskega gospodarstva. Zlasti mladi so upravičeno razočarani, ker bodo podedovali državo, kjer nova delovna mesta hitreje hlapijo kot nastajajo.

Slovenska sistemska težava ni v neoliberalizmu – to težavo ima mogoče zahodni kapitalizem –, in sicer preprosto zato, ker ga v Sloveniji nismo nikoli imeli in ga tudi ne bomo. Danes plačujemo ceno za polsocialistični gospodarski model z državnim lastništvom kot osrednjim instrumentom usmerjanja premoženja in prihrankov, ki se je izkazal za neučinkovitega, nesposobnega odgovornega obnašanja in še koruptivnega po vrhu. Šušteršičev nekdanji državni sekretar Tomaž Štih meni, da je v Sloveniji socialistične norosti preveč (ulica, dnevni mediji, večina volivcev), da bi se lahko reformirali sami. Tuja intervencija je po njegovem neizogibna. Se strinjate? Lahko reforme uveljavi oziroma vsili le tujina oziroma trojka (EK, ECB in IMF)?

Intervenciji se je za zdaj še mogoče izogniti, kar pa seveda ne pomeni, da se ne bo zgodila. Javne finance se močno šibijo pod težo bremena kapitalsko podhranjenega finančnega sistema, prezadolženih podjetij, ki bodo v vrsti prosila za državno pomoč, in grožnje, da v naslednjih letih izgubijo večino trgov na račun nezmožnosti konkuriranja.

Reforme oziroma, drugače rečeno, neizogibno prilagajanje svetovni realnosti omogoča tem podjetjem in zaposlenim zgolj možnost za preživetje, ne pa zagotovila za zaposlene. Če se ne bomo sposobni prilagajati, pa nam bodo prej ali slej vsilili ekonomsko terapijo.