Deset najbolj grozljivih iger vseh časov (video)

Amnesia: The Dark Descent Kot pove že naslov, igralec prevzame vlogo možakarja, ki je izgubil spomin in se znašel v gradiču, ki ga mora raziskati, da bi izvedel, kakšno je njegovo poslanstvo. S protagonistovim umom za nameček ni vse v redu, saj ga tema spravlja ob živce, zaradi česar začne halucinirati, svetloba pa ga pomirja. Povrh vsega ga zasleduje nekaj nezemeljskega, njegova edina obramba pa je skrivanje v najtemnejših kotičkih gradu. Amnesia prestrašenega igralca resnično ne ujčka, temveč mu po tem, ko se podela v hlače, še pokaže sredinec. Samo za tiste z jeklenimi živci (ali plenicami).

Silent Hill 4: The Room Štirica je posebnost serije Silent Hill, saj je edino nadaljevanje, ki igralca ne odpelje v strašljivo istoimensko mestece. Raje ga zaklene v sobo v njegovem stanovanju in ga prisili, da v iskanju izhoda obišče več grozljivih nadnaravnih svetov, polnih duhov, pošasti in psiholoških igric, pri čemer soba prevzame vlogo varnega zavetišča. SH4 nekako na polovici nato obrne ploščo in igralca dobesedno prežene iz sobe, kar ga postavi v izgubljen položaj – kar naenkrat ni nikjer več varno.

Lone Survivor Igralčev lik je v Lone Survivorju, dvodimenzionalni pustolovščini, ki je videti zelo retro, domnevno eden redkih preživelih po virusni epidemiji, ki je pomorila oziroma v zombije spremenila večino svetovnega prebivalstva. Njegova naloga je, da se iz svojega stanovanja ob komaj še brleči žepni svetilki, omejenih količinah hrane in mentalnega zdravja prebije do preostalih preživelih srečnežev, ki niso postali živi mrtveci. Znajti se mora popolnoma sam, ob prikaznih iz teme pa ga ves čas napadajo tudi halucinacije, zaradi katerih igralec hitro ne ve več, kaj je res in kaj ne.

Rule of Rose V Rule of Rose se kot 19-letno dekle Jennifer znajdemo v svetu, ki mu vladajo otroci. Svetu, v katerem je posameznikov položaj v družbeni hierarhiji določen glede na njegovo krutost do preostalih. Rule of Rose ne pozna pošasti ali duhov, le psihopatske miselne igrice, ki igralca slej ali prej spravijo ob živce. Ker so glavni antagonisti otroci brez moralnih ali etičnih zadržkov, je zadeva še toliko bolj strašljiva. Nam je ni uspelo dokončati.

Half-Life 2 Od Half-Life 2 so ob njenem izidu novembra 2004 mnogi pričakovali, da bo šlo za akcijsko prvoosebno streljanje vojakov in vesoljcev s primesjo fizikalnega manipuliranja z okolico. To so tudi dobili – vse do poglavja, ki je protagonista Gordona Freemana napotilo v nekdanje rudarsko mesto Ravenholm. Še danes se spomnimo zoglenelih trupel in trepetanja ob vsakem najmanjšem šumu. Morda pa je bila samo miš …

F.E.A.R. Zaradi filma Krog (2002) smo se vsi začeli bati v bele razcapane halje oblečenih razmršenih punčk, kar je zelo dobro unovčila igra, ki ima strah že v naslovu – F.E.A.R.. Čeprav smo igrali v vlogi pripadnika posebnih enot, ki je znal dobro streljati in početi vse druge stvari, ki jih znajo le komandosi, se je z njegovim umom, ki je z napredovanjem po stopnjah postajal čedalje bolj razrvan, ves čas poigravala prikazen deklice Alme. Ker se ne ustrašiš stotin vojakov s puškami, temveč te na rob norosti požene ena sama grozljiva deviacija resničnosti, smo se od F.E.A.R. ob prvem preigravanju spoštljivo poslovili, še preden se je dobro začel.

Dead Space Gigantska razpadajoča vesoljska postaja, na kateri razen igralčevega lika, ki se jo trudi popraviti, ni druge razumne duše, zato pa po njej gomazi nešteto ostudnih prikazni, Nekromorfov, je izvrstno prizorišče za interaktivno grozljivko. Zaradi še nikoli doživetega neznanskega občutka osamljenosti, ki to pravzaprav ni, saj se po protagonistu ves čas stegujejo pošastne lovke, je Dead Space hitro postala kraljica digitalne tesnobe in suspenza. Z vsakim korakom, napravljenim po namenoma slabo osvetljenih hodnikih ladje USG Ishimura, smo namreč pričakovali, da se bodo pred nami odprla vrata pekla. Za nameček je bilo pošasti mogoče ugonobiti le s popolnim "razmontiranjem" njihovih teles, streliva pa v nobenem trenutku ni bilo na pretek.

System Shock 2 SS2 je zgodba o umetni inteligenci, ki se je obrnila proti ljudem, svojim stvariteljem. Podobno kot Dead Space se tudi System Shock 2 odvija na vesoljski ladji, katere posadko okuži in v mutante spremeni neznani virus, za nameček pa nadzor nad njo prevzame računalnik SHODAN, ki igralcu predlaga, kako naj mu (oziroma ji, saj govori z ženskim glasom) kljubuje, nato pa v kali zatre vsako njegovo potezo. Skupnost igralcev se strinja, da je System Shock 2, ki je plod programerskega znanja legendarnega razvijalca Warrena Spectorja (serija Thief, Deus Ex), ena najboljših računalniških iger vseh časov, njen konec pa srhljiv preobrat, na katerega bi bil ponosen tudi režiser M. Night Shyamalan (Šesti čut, Vas ob gozdu).

Serija Penumbra Overture, Black Plague in Requiem, naslovi iz serije Penumbra, so podobno strašljivi predhodniki Amnesie. To pomeni, da se bo igralec večino časa bolj kot nedvomne pošastne nevarnosti, ki nanj preži v temi, bal ničesar in v zrak na vsakem vogalu skakal predvsem zaradi strašljive glasbe, zvočnih učinkov, igre senc in njegove lastne domišljije.

Minecraft Je igra, v kateri udarjamo drevesa, rudarimo in gradimo palače iz kock, res lahko strašljiva? Morda bolj kot vse zgoraj omenjene. Minecraft (preberite naš opis!) igralca namreč pahne v obširen svet, kjer je, vsaj če ga poganja v načinu za enega igralca, popolnoma sam. Družbo mu podnevi delajo miroljubne krave, kokoši in prašiči, ponoči pa nanj začnejo prežati bitja, ki mu hočejo storiti silo. Zombiji, okostnjaki, velikanski pajki in t. i. creeperji, ki se mu prikradejo za hrbet in eksplodirajo, so v kockastem svetu sicer videti skoraj prikupno, a ko med raziskovanjem temnega sistema jam za sabo zaslišiš golčanje ali rožljanje kosti, ti resnično ni do smeha.