Četrtek, 1. 8. 2013, 13.55
8 let, 9 mesecev
Vodja pogajalcev Ozebek: Vsak krizni položaj je specifičen
V soparnem junijskem opoldnevu se je ob reki Muri odvil pravi filmski scenarij, ko je 20-letnik naredil zasedo na cesti in iz avta ugrabil svoje leto dni mlajše dekle. Mesec dni pozneje so na Linhartovi v Ljubljani evakuirali stanovalce treh blokov, saj je v enem od stanovanj moški polil bencin, odprl plin in grozil, da bo vse zažgal. Avgusta 2011 je moški pri Domžalah ugrabil leto in pol starega otroka.
To je le nekaj primerov, v katerih so na pomoč kriminalistom priskočili tudi policijski pogajalci in bili pri svojem delu uspešni. "Tu so še na primer tudi grožnje s samomorom, izsiljevanja, deložacije, različni krizni položaji, ko se aktivira posebna skupina ljudi, ki sicer opravljajo povsem običajne naloge v policiji," pojasnjuje višji kriminalistični inšpektor Miran Ozebek, sicer tudi vodja policijskih pogajalskih skupin na oddelku za terorizem in ekstremno nasilje na upravi kriminalistične policije.
Pojasni še, da v primeru ugrabljenega otroka v Domžalah pogajalci niso komunicirali s storilcem, ta je bil namreč na begu, temveč so pomagali staršem in tako pridobili kar največ informacij. Več informacij ima pogajalec, več možnosti ima, da krizni položaj reši pozitivno.
Od leta 2007, ko so se malo reorganizirali in številčno okrepili, so bili uspešni pri 121 kriznih intervencijah oziroma vseh, tudi zgoraj omenjenih primerih, pravi Ozebek in dodaja, da pogajalci opravijo povprečno od 25 do 30 intervencij na leto, v večini gre za ljudi, ki poskušajo narediti samomor. Ko ga spomnimo na primer nasilnega nekdanjega policista, ki je skozi balkon devetega nadstropja bloka na Zaloški vrgel svojo petletno hčer in za njo skočil še sam, pove, da so pogajalci tja sicer prišli v 11 minutah, a se je tragedija odvila tik pred njihovim prihodom.
Policisti so sicer v torek odhiteli tudi na ljubljansko tržnico, tam se je moški privezal ob drevo in grozil z bombo. "Tam nas ni bilo, ker je šlo za klasično kršitev javnega reda in miru, za starega znanca policije, razmere niso bile krizne, tako da naša pomoč ni bila potrebna," pojasni Ozebek.
Pogajalec mora biti čustveno zrel, znati mora poslušati in hkrati biti izkušen govorec. Nujno je osnovno poznavanje nemškega in angleškega jezika, tudi razumevanje jezikov nekdanje skupne države. Sicer pa mora imeti pet let delovnih izkušenj v policiji, star mora biti najmanj 25 let, opraviti mora tudi psihološke teste, pri čemer jim pomagajo psihologi s fakultete za varnostne vede. A tudi uspešno opravljeni testi niso zagotovilo, da bo nekdo lahko opravljal delo pogajalca.
In kako stvar deluje? Policisti na terenu presodijo, ali gre za krizne razmere, in prek obveščevalno-komunikacijskega centra sporočijo, da potrebujejo pogajalca. V tistem trenutku se aktivira najbližja dežurna ekipa, ki je dežurna od ponedeljka do ponedeljka, na voljo je ves čas.
"Nepisani dogovor je, da na teren, če v bližini kraja ni lokalnega pogajalca, odide dežurni pogajalec, potem pa v čim krajšem času pridejo lokalni. Nemalokrat je na terenu več pogajalcev, ki se med seboj lahko tudi zamenjajo oziroma dopolnjujejo."
"Pogajanja so lahko tudi dolgotrajna, čas se lahko ustavi, v vsakem primeru pa je najpomembneje, da pogajalec vzpostavi stik s tistim, ki grozi, da bo kaj naredil, da vzpostavi tako imenovani zlati most," pravi Ozebek in doda, da so pogajanja naporna in stresna tudi za pogajalca, zato njegovo delo spremlja psiholog. Ta mu po potrebi pomaga oceniti tudi psihološki profil storilca.