V petih letih 11 kršitev pravice do poštenega sojenja

Po mnenju evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je namreč že ugotovitev, da gre za kršitev človekovih pravic, zadostno zadoščenje. Zadnjo bitko, ki jo je država izgubila v boju s posameznikom, ki je zatrjeval, da so mu bile kršene pravice do poštenega sojenja, je bila sodba v primeru odvetnika Boruta Kariža, o čemer smo podrobno poročali.

Kariž je pravico na evropskem sodišču iskal zato, ker ga sodišče v postopku zaradi prometnega prekrška ni hotelo zaslišati. Sodišče je njegovo zahtevo za zaslišanje označilo kot zavlačevanje postopka.

Zakaj država kljub sodni praksi vztraja pri svojem? Ker je Kariž zatrjeval, da je naše sodišče odločilo napačno kljub sodni praksi, ki naj bi že obstajala, nas je zanimalo, zakaj je državno pravobranilstvo, ki zastopa Slovenijo tudi pred ESČP, vztrajalo pri svojem. Na državnem pravobranilstvu zatrjujejo, da dejstva glede načina obravnave njegove zahteve za sodno varstvo niso bila identična tistim, o katerih je ESČP že razsojalo.

"V tej zadevi je zahteval plačilo pravičnega zadoščenja iz naslova premoženjske škode, čemur je država uspešno ugovarjala. ESČP je pritrdilo državnemu pravobranilstvu, da vzročna zveza med premoženjsko škodo in zatrjevano kršitvijo ni izkazana, saj ni mogoče špekulirati o tem, kakšen bi bil izid postopka, če bi sodišče, ki je obravnavalo njegovo zahtevo za sodno varstvo, ustno obravnavo opravilo," pravijo na državnem pravobranilstvu. Karižu torej v tem boju ni uspelo v celoti.

Vrhovno sodišče: Razvoj prava zahteva odstope od ustaljene prakse Zatrjujejo tudi, da je sodišče, ki je zavrnilo njegovo zaslišanje, za svojo odločitev imelo podlago v zakonu o prekrških, "pri čemer je svojo odločitev utemeljilo".

"Sodnik je pri svojem delu vezan na ustavo in zakon. Ustavna pravica, da se enake zadeve obravnava enako, zahteva tudi upoštevanje enotne in ustaljene prakse. Razvoj prava pa zahteva tudi odstope od te ustaljene sodne prakse, vendar mora sodnik svojo drugačno odločitev ustrezno obrazložiti," pa glede upoštevanja sodnih praks pravijo na vrhovnem sodišču.

O utečeni sodni praksi govorimo takrat, dodajajo na sodišču, ko sodišča relativno daljši čas enako odločajo o enakem vprašanju, "pri čemer matematične formule o tem, koliko enakih odločb že izkazuje ustaljenost sodne prakse, ni". Vsako odstopanje od ustaljene prakse ni mogoče šteti za kršitev Vendar pa, kot poudarjajo, zahteva, da morajo sodišča v enakih primerih odločiti enako, ne sme ovirati pravnega razvoja in napredka, zato vsakega odstopanja od ustaljene prakse ni mogoče šteti za kršitev ustavne pravice.

Kršitev te pravice pa je podana, če so izpolnjeni trije pogoji: da o določenem vprašanju obstaja enotna in ustaljena sodna praksa, da je sodišče od te prakse odstopilo in da je odstop arbitraren, dodajajo na vrhovnem sodišču.