Žiga Turk: Ne vemo, da marsikaj vemo

Ampak to ni najhujše

Ceste in elektrarne bo prej ali slej nekdo začel graditi, ali pa si bomo nabavili dizelske generatorje in − čakamo Kitajce − drone za osebni prevoz po zraku. Glede proračuna nas bo v red spravila EU. Na Ekonomsko-socialnem svetu se bodo prej ali slej spet skupaj fotografirali. Iz čakalnih vrst v zdravstvu se bodo ljudje prej ali slej preknjižili na Žale in bo tudi ta problem rešen.

Dolgotrajne, verjetno nepopravljive, posledice imajo proticivilizacijski ukrepi in sporočila vlade ter njene ulične avantgarde. Eni bi rekli, da gre za kulturni marksizem, ampak je zadeva starejša od ideologa z brado; drugi, da gre za novodobno woknjenost, ampak je zadeva resnejša od ljubiteljskih aktivnosti razvajene in vsega presite zahodne mladeži.

Donald Rumsfeld na pomoč

Donald Rumsfeld je med drugim znan tudi po bistroumnem razglabljanju o znanem in neznanem. Vemo, da vemo, da je npr. 2 + 2 = 4, da se Zemlja segreva in da je za to kriv človek. Vemo, da ne vemo, kako se je začelo vesolje, vemo, da ne vemo povsem, koliko je toplejši planet slabši. Če vemo, se da shajati. Če vemo, da vemo, odlično. In če vemo, da ne vemo, se lahko ustrezno pripravimo. Upravljamo tveganja. Poskušamo izvedeti tisto, česar ne vemo.

Največja težava so zadeve, za katere ne vemo, da jih ne vemo. Večina recimo ne ve, da ne ve, kaj vse lahko za seboj potegnejo proticivilizacijski ukrepi − recimo redefinicija družine, uvajanje evtanazije, dolgotrajna oskrba za vse, parade ponosa, neovirane migracije, odprte trgovine ob nedeljah, tudi brezplačna kosila za vse otroke ...

Nekdanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld, ki je bil med drugim eden glavnih pobudnikov ameriškega napada na Irak leta 2003. Foto: Guliverimage Še dosti je tega, česar ne vemo, da ne vemo. Naši davni predniki niso vedeli ničesar. Ampak so se zavedali, da ničesar ne vedo. Kultura in vera sta jih silili v ponižnost. Po drugi strani pa so tudi neke zadeve vedeli, ne da bi vedeli, da jih vedo. Oblikovali so pravila in navade, ki so se jih pač držali in ki so jih obvarovale pred tveganji neznanega. Niso ubijali nerojenih otrok, niso ubijali starih in nemočnih. Zveza med moškim in žensko je bila sveta. Spolnost je imela celo množico omejitev. Preden so se razbohotile pravna država in nevladne organizacije, je patriarhat varoval žene in hčere pred predatorji; Marilyn Monroe pred Hughom Hefnerjem, piše Louise Perry v knjigi "The Case Against Sexual Revolution".

Za otroke in stare so poskrbeli v okviru družine. In v okviru družine prenašali modrost starejših generacij na mlajše. Niso vedeli, zakaj to delajo, ampak se je pa obneslo. Kako vemo, da se je? Ker tistih, ki se tega niso držali, ni več. Evolucija odpusti napake nekaj generacij, stoletij zablod pa ne.

Bilo je torej dosti tega, čemur lahko rečemo, da ne vemo, da vemo. Vemo, če si izposodim primer od Jonathana Haidta, da je narobe, če bi si človek v marketu kupil celega piščanca in potem z njim doma seksal. Ampak ne vemo, da to vemo. Vemo, da se ljudje ne spodbujajo, niti se jim pomaga k samomoru. Ampak se delamo, da tega ne vemo.

Omejena racionalnost in lažni liberalizem

Od razsvetljenstva naprej velja, da vemo samo tisto, kar znamo racionalno pojasniti. Od liberalnih revolucij naprej velja, da je dovoljeno vse, kar ni na prvo žogo očitno, da kakemu posamezniku škodi. Ko povežemo omejeno racionalnost in lažni liberalizem, pridemo do tega, da lahko prepovemo, odsvetujemo ali se zgražamo zgolj, če znamo racionalno pojasniti, zakaj. Sicer moramo biti tiho.

Da se to in to pač ne dela, da tega pač mi ljudje ne delamo, da tega nikoli nismo počeli, kot argument v javni razpravi ne šteje več nič. Zakaj pa bi bilo narobe, spet po Haidtu, v zasebnosti svojega doma seksati s piščancem iz Hoferja. Če se nam to zdi narobe in odvratno, je to, pravijo racionalno, samo eden od tistih občutkov, ki bi jih morali prerasti, preseči, od katerih bi se morali osvoboditi. Podobno kot bi morali potlačiti občutek, da je kakšna druga zadeva narobe.

Problem vladajoče politike ni toliko to, da nas ekonomsko s strojnico strelja v kolena; da nas vrača v državljansko vojno 1941−1945, rehabilitira Tita, ukinja muzeje, časti udbovce in podobno. Problem naše, pa tudi globalne "inteligence" je silovit, splošen in frontalen napad na tisto, česar ne vemo, da vemo.

Sram in ponos

Junij je bil menda mesec LGBTIQ+ (lektorja sem prosil, da poskrbi, da bodo naštete vse črke) in ponuja primere za povedano. Npr. izenačitev heteroseksualne in homoseksualne poroke oz. razširitev koncepta zakonske zveze na homoseksualne pare. Dostikrat sem jasno povedal, da ne vidim ničesar spornega v istospolnih zvezah. Tudi jim privoščim natančno enako pravno zaščito kot raznospolnim parom, zakonsko srečo itd. itd. Tudi pozdravljam, da jih ni sram svoje narave, in naj se kar prosto objemajo po ulicah in trgih. Tudi na paradah, če so spodobno oblečeni.

Letošnje Parade ponosa v Ljubljani se je udeležila tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Foto: Matic Prevc/STA Ker pogosto niso, imam do parad ponosa zadržek. Ker ne gre več za to, da se pokažejo, da so, ampak jih je na teh paradah čedalje več takih, ki kažejo, da so ponosni, da jih ni sram − sram razkazovati tudi najbolj (za večino) odvratnih perverzij.

Eden večjih civilizacijskih dosežkov je bil, ko sta se Adam in Eva zavedela svoje golote in se pokrila s figovim listom. Ta figov list je nekaj, ker ne vemo, da vemo. Zdaj bi se temu zavedanju odpovedali in bili na to celo ponosni.

Uničeno bistvo osnovne celice družbe

Glede izenačitve različnih oblik zakonskih zvez me ne prepriča argument, da nihče ničesar ne izgubi. V zakonodaji je pač tako, da v svojem bistvu enake stvari obravnava enako, v svojem bistvu različne pa različno. Prometni predpisi za avtomobile so taki, za pešce drugačni, za kolesarje spet drugačni.

Če popolnoma, tudi po imenu, izenačimo heteroseksualno in homoseksualno zvezo, potem sporočimo, da sta v svojem bistvu enaki. Ti dve zvezi sta res enaki, če je njuno bistvo (romantična) skupnost dveh odraslih, ki si želita skupaj skozi življenje. To imata obe zvezi res skupnega in je spoštovanja ter zaščite vredno.

Ampak bistvo heteroseksualne zveze je nekje drugje − v rojevanju in skrbi za otroke. Zaradi otrok, ne zaradi odraslih, so vse civilizacije "iznašle" koncept poroke. To bistvo so s ponosno sprejetim zakonom heteroseksualni zvezi odvzeli in zamenjali z nečim drugim. In sploh ne gre za to, kaj se je zgodilo temu ali onemu posamezniku. Bistvo osnovne celice družbe, ponavljam, osnovne celice družbe, ni več naraščaj, ampak, da se ima par ljudi, če poenostavim, fajn. Posledice so v polju neznanega neznanega. Kdor trdi, da jih vse pozna ali da ve, česa glede tega ne ve, laže.

Podobno je z evtanazijo. Spreminja bistvo življenja. Ki je (bilo) v njegovi svetosti.

Pohabljenost družine

Ko smo ravno pri družini − konservativni mislec Yoram Hazony je oni dan problematiziral idejo nuklearnih družin, torej družin, ki jih sestavljajo samo starši in otroci. Trdi, da je civilizacijska napaka, da stari starši, starši in otroci ne živijo več skupaj. Namesto da bi za otroke skrbeli sorodniki in za ostarele tudi, bi zdaj za vse poskrbela država. Po možnosti na stroške davkoplačevalcev.

Za stare starše bi lahko skrbeli starši, namesto da te starše brutalno obdavčijo, da bi lahko potem država skrbela za stare. Stari starši bi lahko čuvali otroke, ampak jih ne. Socialistična država bi se bala, da bi jih skvarili in da jih v vrtcu lažje "glajhšaltajo". Stara mama bi lahko šolarju pripravila malico ali pa bi z njo jedel kosilo, ampak ne bo, ker smo razširjeno družino demontirali. In bo otrokom kuhala država. Ampak to so banalnosti. Problem je, da smo demontirali mehanizem, skozi katerega se tisto, česar dedje ne vedo, da vedo, prenaša od njih na vnuke.

Vračamo se v družbene vzorce plemen iz kamene dobe, ko je pleme skrbelo za otroke plemena in ne družina. Taki otroci se navadijo, da so vsi enaki, ne samo bratje in sestre, vsi, in potem ta kamenodobni instinkt enakosti prenesejo v odraslost. Pretirana enakost pa je slaba za napredek. Nimam prostora, da bi tukaj še o tem, ampak reka kot celota teče hitreje, če ne teče vsak njen liter enako hitro. In iste zakonitosti veljajo tudi v družbi. Termodinamik Adrian Bejan je spisal par zanimivih knjig o tem.

Skratka

Vemo več, kot mislimo ali vemo, da vemo. Ampak v svobodnjaški, razsvetljenski družbi tisto nič več ne velja. Kot narod in kot zahodna civilizacija se odpovedujemo nekemu znanju, vedenju, ki se je do zdaj obneslo. Morda se bodo novotarije tudi. Za zdaj pa nič ne kaže. V Sloveniji se še nikoli ni rodilo tako malo otrok kot lani. Podobne rekorde beležijo povsod po razvitem svetu. Ki je razvit zato, ker je zaupal razumu. Ker je zaupal samo temu, kar ve, da ve, in mislil, da ne ve samo tistega, kar ve, da ne ve. V tem je bistvo napuha razuma oz. usodne domišljavosti, kot jo je definiral Friedrich Hayek.

Ampak nič skrbi za usodo človeštva. Ne deli cel planet naše domišljavosti. Zadnji bodo prvi in prvi bodo zadnji.

kolumnist Siola Žiga Turk. Foto: Siol.net