Zbogom Jadranka in Boris, kaj pa Borut?

Konec preteklega tedna se je politično nebo zbistrilo. Malce presenetljivo, politični analitiki v soseščini tega niso napovedovali, pa saj tudi ob lanskih prvih predčasnih parlamentarnih volitvah pri nas analitiki niso zadeli "u sridu" (kot bi rekli sinjski alkarji), pa se je vseeno zgodilo. Ali ni prav draž tistega nepričakovanega, neznanega, tisto, kar vleče … in je potegnilo tudi Kosorjevo in Tadića, kam drugam kot v brezno nepričakovanega poraza. Nekdanja hrvaška premierka in dozdajšnja prva dama HDZ Jadranka Kosor (znana zlasti po usklajenem oblačenju in političnem koketiranju s tedanjim slovenskim premierjem) je potonila tudi v strankarskem boju za predsednika/co nekdanje največje vladne, zdaj največje opozicijske stranke na Hrvaškem. Niti v drugi krog strankarskih volitev se ni uvrstila (najbrž si tudi v najbolj morečih sanjah kaj takega ni predstavljala), zato je zelo hitro vidno šokirana odhitela v neznano. Ali poraz pomeni tudi njen politični konec, bo seveda pokazala prihodnost. Kot bo prihodnost tudi pokazala, zakaj je bil v drugem krogu srbskih predsedniških volitev poražen favorit, dozdajšnji predsednik Boris Tadić. Tudi on je podobno kot njegova hrvaška kolegica po razglasitvi rezultatov precej hitro pobegnil v noč. Ja kaj mu je pa drugega preostalo? Saj se še spomnite lanskih parlamentarnih volitev v Sloveniji, ko so zmagovalci zelo nepričakovano slavili, drugi pa so razočarano plesali kolo … Saj poznate nadaljevanje!

Kaj pomenita nedeljska poraza Kosorjeve in Tadića, je seveda nemogoče z gotovostjo napovedati. Zagotovo pa zmaga Tomislava Karamarka (tudžmanista) pomeni začetek "zdravljenja" bolnika, ki sliši na ime HDZ in ga že dolgo, kar predolgo, razjedajo notranji boji ter bremenijo številne korupcijske (Sanaderja in še nekatere iz HDZ-ja) afere iz preteklosti. Zmaga še enega Tomislava na srbskih predsedniških volitvah (nekdanjega najtesnejšega sodelavca haaškega obtoženca radikalca Vojislava Šešlja ), Nikolića iz Srbske napredne stranke, pa gotovo pomeni klic k nujnim spremembam, ki čakajo precej gospodarsko opešano Srbijo na poti približevanja Evropski uniji.

In kje je tretji politični sopotnik iz trojčka zagovornikov evropske perspektive držav zahodnega Balkana, Borut Pahor kajpak? Čaka na novo priložnost. Po lanskem parlamentarnem fiasku njegove stranke, ko so neredki nerealno pričakovali, da bo sestopil tudi kot prvak Socialnih demokratov, se Borut zdaj aktivno pripravlja na predsedniško tekmo na bližnjem kongresu stranke v začetku junija v Kočevju, ko bodo SD-jevci volili novo vodstvo.

Nekdanji predsednik slovenske vlade bi seveda rad, tako kot njegova poražena kolegica Kosorjeva (Tadić je še vedno predsednik Demokratske stranke DS), ostal v sedlu prvega moža stranke. Da je za Boruta Pahorja to izjemno pomembno, če ne celo kar odločilno, je kristalno jasno. Če se nekdanji premier zares želi jeseni podati v predsedniško tekmo z aktualnim predsednikom Danilom Türkom in kandidatom SDS-a Milanom Zverom . Če Borut pogori v tekmi za nov mandat predsednika stranke (Vlačič in Lukšič mu menda resno dihata za ovratnik), bi bila to kaj slaba popotnica morebitni odločitvi, da bi se jeseni končno le "preizkusil" tudi v tekmi za predsednika vseh državljanov in državljank. Ljudje pač ne marajo poražencev. Strankarski poraz pa bi bil že drugi po lanskem zelo bolečem parlamentarnem. Pa je to le ena možnost. Druga je, da Borut Pahor tudi na kočevskem kongresu dobi potrebno predsedniško podporo, jeseni pa kandidira na predsedniških volitvah in zmaga. Po tem pa odstopi kot prvak stranke in preprosto zamrzne članstvo v SD in postane predsednik vseh državljank in državljanov. Kaj pa bi bilo ali celo morda bo potem s stranko, pa seveda ni ali ne bo več njegov problem, ampak problem stranke …