Zakaj v Sloveniji še dolgo ne bo drugega tira

Da bi torej ugotovili, kako poklicani v Sloveniji dolgoročno razmišljajo o slovenski javni infrastrukturi, kot so recimo drugi tir in drugi pomembni, a zahtevni projekti, ni treba pregledati vse Slovenije. Dovolj je pogledati najbližji primer. O marsičem v Sloveniji na tem področju priča že ena sama fotografija (oziroma dve). 

Če pade Osilnica, pade tudi Slovenija!

Al' prav se piše prekarc al' svobodnjak?

Veste, koliko ljudi sodeluje pri nastajanju knjige?

Smo starši res preveč zaščitniški do svojih otrok?
 

Podvoz, nekje v Ljubljani, prvič

To je eden od železniških podvozov v Ljubljani, fotografiran z obeh strani. Mimo se vozim skoraj vsak dan. Nedavno so ga nekoliko prenovili in posodobili.
    
Zgrajen je bil že pred desetletji, morda celo že pred več kot stoletjem. Seveda je bilo takrat vse zelo drugače. Pred desetletji, pred stoletjem pa sploh, je bila Ljubljana prometno povsem drugačna. Avtomobilov je bilo izjemno malo, zato je bilo prehajanje izpod ene strani proge na drugo bodisi z avtom in kolesom bodisi peš zelo preprosto in ni povzročalo nikakršnih zastojev ali zapletov.
    
Z desetletji se je stanje počasi začelo spreminjati, podvoz pa je ostajal enak. Avtomobilov je bilo vse več, prehajanje pod progo je začelo postajati težavnejše. Zato je bilo treba namestiti semafor, ki je izmenično usmerjal promet v obe smeri.  
    
Stanje se je spremenilo tudi za kolesarje in pešce. Včasih, ob prometnih konicah, so imeli kar težave, da jim je skozi podhod uspelo švigniti ob avtomobilih, ki so izmenično vozili v obeh smereh. Včasih so bili v teh nekaj metrih predora tudi v rahlem precepu, da ne bi ravno takrat od nekod pripeljal avto in jih v ozkem prehodu spravil v precej neugoden položaj.
    
In tako smo po vsem tem času prišli do prenove tega železniškega podvoza. Morda je od zadnje opaznejše posodobitve, če odštejemo semafor, minilo nekaj desetletij. Morda celo še več časa.

Podvoz, nekje v Ljubljani, drugič

Zgornji dve fotografiji predstavljata novo stanje tega podvoza. Ali na njih opazite kaj nenavadnega?
    
Na prvi pogled je vse v redu. Mestne cestne oblasti so se pri obnovi kar potrudile. Uredile so okolico na obeh straneh podvoza, izboljšale asfaltne površine, obnovile in posodobile pločnike, za pešce (in morebiti tudi za kakega počasnejšega kolesarja) pa na obeh straneh podvoza namestile tudi majhen semafor, ki jih s kratkim označenim prehodom skozi podvoz usmerja na drugo stran v posebnem časovnem intervalu.
    
To seveda vpliva na pretočnost podvoza. Do zdaj je semafor izmenično spuščal avtomobile z ene, potem pa spet z druge strani, pešci pa so morali pohiteti tu nekje vmes. Na novo imamo zdaj interval semaforja za avtomobile z vsake strani, poleg tega pa dodatno še interval semaforja za pešce. To pretok avtomobilov seveda upočasnjuje za približno polovico.
    
Ko sem pred nekaj dnevi posnel ti dve fotografiji, sem prišel na lokacijo ravno v času, ko se ljudje iz služb vračajo domov. Naletel sem na neznansko prometno gnečo na obeh straneh podvoza. Mestne cestne oblasti so se torej odločile, da bodo zmanjšale avtomobilsko pretočnost podvoza na račun varnejšega prehoda pešcev in kolesarjev.
    
To se iz perspektive uporabnikov avtomobilistov najbrž zdi neustrezen kompromis, saj bodo, vsaj tisti, ki to pot zjutraj in popoldan uporabljajo za v službo in iz nje, zdaj obsojeni na kar nekaj dodatnih minut čakanja. Iz perspektive pešcev pa je to plemenita poteza, ki jim bo od zdaj naprej olajšala in omogočala varnejši prehod pod progo.
    
A vendar, bi bila mogoča tudi drugačna rešitev? Poglejte fotografije še enkrat. 

Podvoz, nekje v Ljubljani, tretjič

Če za trenutek odmislite zdajšnjo postavitev podvoza in fotografiji pogledate v malce širšem smislu, potem desno od podvoza (na prvi fotografiji) oziroma levo od njega (na drugi fotografiji) takoj zagledate še – ogromno prostora.
    
Ta prostor seveda omogoča precejšnjo razširitev predora, ki bi dejansko bistveno bolj kakovostno rešil kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno pretočnost predora. Vendar ga niso širili. Zakaj ne?
    
Predstavljajte si odločujočega za te reči na mestni upravi. Že dolgo časa prihajajo pritožbe v zvezi s tem podvozom in različni pozivi ter pobude, da se ga uredi in izboljša obstoječe stanje. Zato je seveda naročil projekt, kaj bi bilo najbolje narediti.
    
Pridobljeni projekt je kot najboljšo možnost najbrž predlagal razširitev podvoza, tako da bi bilo v njem prostora za dve vozili hkrati. A ta predlog v izvedbi ni bil povsem preprost. V primeru razširitve podvoza bi se bilo treba povezati s Slovenskimi železnicami, z njimi uskladiti projekt, zagotoviti ustrezne razmere med širitvijo podvoza, projekt ustrezno statično in gradbeno zastaviti ter potem vse skupaj primerno sinhronizirati z obstoječim potekom cest.
    
Ni zelo zapleteno (tovrstne projekte sicer poznam bolj od daleč), a vseeno sem prepričan, da tak poseg zahteva kar nekaj koordinacije, vse skupaj pa tudi kar nekaj stane. A to je edini način, da bi za okoliško prebivalstvo izboljšali prometno logistiko, saj je na tem območju okoli njih kar nekaj železniških prehodov, ki tudi vsakodnevno precej upočasnjujejo promet.
    
Odločujoči (morda tudi več oseb in organov) je najbrž nekaj časa gledal v projekt in razmišljal, da bi tako korenito posegli v obstoječi podvoz, ter si našteval, kakšne težave bo prinesla njegova izvedba. Potem se je odločil, da se ne bo lotil tega.
    
Odločil se je za drugo in lažjo možnost projekta, ki v ničemer na spreminja osnovne podobe podvoza, temveč v okviru kompromisarskih možnosti ter v skladu z zdajšnjim splošnim mestnim načelom, da je treba kolesarjem in pešcem omogočiti boljše možnosti, malo "pošminkal" obstoječi podvoz, obnovil asfalt, namestil semafor za pešce itn. Izračuni so sicer kazali, da bo to močno zmanjšalo pretočnost podvoza, kar ga je najbrž spravilo v malce slabo voljo, a na koncu je stisnil zobe: saj se ne bo on vsak dan vozil skozi njega.
    
Seveda mu je sem pa tja na misel še vedno prihajal najboljši predlog, da bi ta podvoz po vseh desetletjih zahteval temeljitejši poseg, a mu je idejo vsakič znova uspelo odriniti iz zavesti. Naj to uredi nekdo drug, ki bo na to mesto prišel za mano, si je najbrž mislil.

Sklep

Na obsežnem seznamu mestnih reči, ki jih je treba postoriti, je prikazani podvoz najbrž dobil kljukico. Opravljeno je, si mislijo mestni uradniki, zdaj se nam s tem ni treba več ukvarjati. Koliko časa? Deset, dvajset, petdeset let?
    
Če živite na tem območju, je veliko možnosti, da ne boste doživeli še ene prenove. Če se tod mimo vozite v službo, pa boste pri tem podvozu zdaj dlje časa najbrž čakali vse do upokojitve.
    
Potem pa si predstavljajte nacionalni in veliko zahtevnejši projekt, kot je drugi tir ali kaj podobnega. Vsak dan (ali skoraj vsak dan) po zdajšnji primorski progi nekako le zvozijo vsi vlaki in tovor po njem. Do konca vsakega dne se vse, z manjšimi ali večjimi težavami, le nekako izteče.
    
Primorska proga kljub mnogo pripombam in pozivom vsak dan znova tako ali drugače dobi novo kljukico. Naj to naredi tisti za mano, si najbrž misli nekdo, ki odloča o vsem skupaj.
    
Zato kar ne pride in ne pride dan, ko bi se začel graditi drugi tir.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.