Zakaj Slovenci ne prenesemo demokracije

Zdravstvena zakonodaja kot primer totalitarizma Čeprav je ureditev zdravstvenega sistema med glavnimi nalogami vlade, koalicija ne zna javno izreči politično usklajenih sistemskih sprememb in ciljev, zaradi katerih bi novi minister dobil mandat in moč riniti z glavo skozi zid in razbiti okostenelo zgradbo nekdanjega samoupravnega zdravstva, ki v sedanjih razmerah ne deluje in nas pelje v neizbežen razpad sistema. V strokovni in materialni propad izvajalcev zdravstva in hkrati v razpad možnosti državljanov, da bodo deležni dostojne zdravstvene obravnave. Zato bi se koalicija pred izborom novega ministra morala nujno odločiti, v kaj preurediti zdravstveni sistem, da bo funkcionalen. Namesto tega pa najprej brezidejno iščejo ministra in pričakujejo – kaj? Saj bo vsak minister, ki bo padel v sedanji sistem zdravstvenih zakonov, pravil, pooblastil, kompetenc in dolžnosti, enako neučinkovit in brezmočen, kot so bili vsi njegovi predhodniki. In vsak bo enako hitro in zanesljivo kot sedanji hobi-minister Erjavec peljal zdravstveni sistem proti razpadu. Oziroma bo sistem peljal njega. Neodgovornost je simptom totalitarizma. Trenutna zdravstvena zakonodaja je po načinu odločanja in delovanja namreč globoko potopljena v nedemokratične, birokratsko-totalitarne čase samoupravnih sporazumov, družbenopolitičnih organizacij, sistemske neodgovornosti bolnišnic in zdravstvenih ustanov, sistemske neodgovornosti pacientov, dobaviteljev, farmacevtov, (pre)prodajalcev. V katerem ima zato minister v skladu z nekdanjim sistemom praktično totalitarna, čeprav zaradi neizvedljivosti povsem slamnata pooblastila in kompetence nad vsem, kar se dogaja v zdravstvu. Če bi zdravstveni minister zmogel, znal in imel energijo resno jemati svoj posel, bi se moral vtakniti v vsako zaposlitev in šolanje in izobraževanje zdravnikov in medicinskih sester in farmacevtov in sploh vseh v zdravstvu; moral bi kontrolirati vse nabave od toaletnega papirja do obsevalnih aparatov; moral bi nadzirati vse gradbene investicije in vse obrtnike in prodajalce zdravil in laboratorije in uvoznike in posrednike. Moral bi preverjati vse račune bolnišnic in drugih zdravstvenih zavodov, moral bi imeti v malem prstu vse postopke zdravljenja, njihove zdravstvene učinke in strokovne vidike. Moral bi obvladati ekonomiko tisočev zdravstvenih izvajalcev, poznati njihove pravne okvire delovanja in predvidevati njihova dejanja ob različnih načinih financiranja. Minister bi moral imeti tudi popolno informacijo o delovanju zdravstvenega trga v državah okoli nas, predvidevati strategije tujih zdravstvenih zavarovalnic in predvidevati mentaliteto in odločitve naših zdravstvenih uporabnikov. Minister bi moral biti zdravnik z vsemi opravljenimi specializacijami, moral bi biti farmacevt in medicinska sestra in psiholog in ekonomist in pravnik in družbeni analitik in seveda izjemen politik. In imeti tisoč ur časa dnevno. Moral bi biti, skratka, božanstvo in diktator in Udba v eni osebi. Samo tako bi lahko zadostil sistemu, ki mu daje toliko pristojnosti in nalog in kompetenc, kot jih politikom daje samo totalitarno ustrojen sistem. Demokracija predpostavlja, da ljudje nismo bogovi, politiki pa sploh ne V demokraciji politika ni tisto, kar o njej mislimo, ampak zgolj tisto, kar od politike vidijo naše oči. Tega preprostega dejstva v državi, ki je šele 20 let iz totalitarizma, ne znamo dojeti. Zato, ker v totalitarizmu politika v resnici ni bila tisto, kar smo od nje videli na TV in proslavah, ampak je bila tisti podvodni del ledene gore, ki ga nismo nikoli videli, a smo vedeli, da je – partijsko nastavljanje direktorjev, tajna policija, Goli otok, tajni uradni list. Moč totalitarne politike je segala v nevidne, demonične globine, ki jih povprečni državljan nikoli ni videl, se jih pa hkrati tudi nikoli ni mogel miselno znebiti. Bistveno za preskok v demokracijo je politika, ki je zgolj tisto, kar vidijo oči običajnega volivca. Resnična demokracija je zgolj plitva igra predvolilnega všečkanja, plitve izjave, ki odražajo realno plitvost njihovih nosilcev. Demokracija je plitvina, v kateri ti ni treba zmočiti kolen, pa lahko vseeno pregledaš vse pisane ribice koralnega grebena. Zakaj ne dojamemo plitvin demokracije Bistra plitvina brez globlje vsebine – to je realistični demokratični ideal. Kaj naj namreč globokega pričakujemo od ljudi, ki jih izbiramo z volilnim obredom plitvega všečkanja – menda ne tega, da nam bodo po nastopu mandata začeli operirati možgane? Zakaj mislimo, da bodo naši izbranci po volitvah znali počeli kaj globljega od plitvih floskul, zaradi katerih so bili izvoljeni? Izvolimo človeka zaradi neslanih šal proti partizanom ali domobrancem, potem pa mu zaupamo vodenje koncerna ali celega energetskega sistema! Kdo je tu bolj nor? Demokracija in igralniška kocka Demokracija je v svoji banalni plitkosti všečkanja natančno to, kar je kocka v igralnici. Banalno, ampak vseeno primerno orodje za konsenzualno sprejemanje pravil. Če v igralnici ne bi bilo kocke, ki jo vsi hazarderji sprejemajo kot arbitra za razdeljevanje milijonov, bi vsaka igralnica v petih minutah postala masaker pretepajočih in streljajočih podivjanih igralcev. Zaradi banalne kocke brez globlje vsebine pa se igralniški milijoni delijo s konsenzom, kakršnega ne bi zmogel doseči še tako globok sodnik, psiholog, filozof in humanist hkrati. Tudi demokracija v svoji všečkarski plitvini volilnega obreda omogoča plitvo, ampak dovolj trdno koordinacijo družbenih interesov, da se državljani med seboj ne pobijemo, ampak živimo skupaj. In demokracija deluje samo, dokler ji priznavamo njena pravila, katerih bistvo je všečkarska plitvina. Dokler na demokracijo ne obešamo globokih družbenih pričakovanj, ki jih lahko uresniči le diktatura, seveda na svoj, nevšečen način. Kaj se zgodi, če pride plitev, demokratičen politik v strukturo totalitarnih kompetenc Če pride všečkarsko izbran zdravstveni minister v totalitaristično strukturo zakonov in pretiranih kompetenc, ima samo slabe izbire. Ali bo resno vzel svoj posel in še poglobil birokratski absolutizem, ki ga noben človek na svetu ne zmore smiselno upravljati. Ker bi moral biti minister hkrati zdravnik in sistemski strokovnjak in ekonomist in politik in specialist vsakega področja posebej in ekonomski genij –skratka božanski diktator. Zato minister, ki v obstoječem sistemu resno vzame svoje delo, zanesljivo mnogo več dobrega uniči kot zgradi. Ostane še možnost, da minister, ki sprevidi nerealnost svojega položaja, raje pišmeuharsko rešuje križanke in ne stori nič. S tem sicer osebno povzroči zdravstvenemu sistemu manj škode, ampak po drugi strani pa odsotnost vodenja hitro opazijo zainteresirani posamezniki in lobiji in prevzamejo igro. Kar je morda tudi namen slovenskega ohranjanja zdravstvenega statusa quo. Namesto novega ministra lahko zdravstvo enako dobro uniči tudi trenutni v. d. Moj nasvet je torej: ne iščite ministra za položaj, v katerem nihče ne more narediti nič drugega, kar lahko povsem suvereno, kot svoj zdravstveni hobi opravlja upokojenski minister Erjavec. On lahko enako zanesljivo, kot bi katerikoli drug politik ali strokovnjak, še nekaj mesecev vodi zdravstveni sistem proti neizbežnemu razpadu in nihče drug na njegovem mestu ne bi procesa niti zavrl niti pospešil. Namesto novega ministra naj vlada, če hoče dobro državljanom, v najkrajšem času pripravi korenito spremembo sedanjega totalitarno zasnovanega zdravstvenega sistema v demokratičen sistem, v katerem ima politika zgoj realne kompetence tistega, kar zmore. To pa je zgolj plitvo koordiniranje družbenih interesov. Nov zdravstveni sistem pa naj povsem na novo v nekaj mesecih oblikuje ekipa strokovnjakov in ga nato ponudi v razpravo državljanom. Glede na to, da smo del EU, izdelava takega sistema ne bo kakšna posebna inovacija, če hočemo, da deluje. Deloval pa bo le, če bo v skladu z demokratičnimi načeli obvezoval vse udeležence sistema v odgovorno delovanje. Od zdravstvenih ustanov, ki bodo s kakovostnim delom in napredkom hotele preživeti, do državljanov, ki bodo z odgovorno izbiro obveznosti in pravic hoteli za sebe največ koristi. Medtem pa se bomo državljani morali še odvaditi pričakovati od politike takega zdravstvenega ministra, ki bi skrbel za vse, da nam ne bi bilo treba razmišljati in odgovarjati za nič. S tem namreč zahtevamo diktatorskega gospodarja, kar je v popolnem nasprotju s plitvo, všečkarsko demokracijo. V kateri iz plitvega volilnega obreda pač pridejo plitvi, všečkarski politiki, ki jih je varno namestiti izključno na dovolj plitve, všečkarske položaje brez (pre)usodnih kompetenc. V nasprotnem primeru postane demokracija smrtno nevarna – koliko škode so nam nenazadnje naredili naši všečkarski demokratični politiki, ki so v zadnjih 20 letih dobili v svoje neizkušene roke (pre)resne vzvode bivšega totalitarnega sistema – bank, podjetij in celih gospodarskih sistemov? Katastrofo, ki so jo naredili s svojim neznanjem, bodo plačevali še naši otroci. Zato nehajmo sanjati, da bomo z všečkanjem prišli do možganskega kirurga in preživeli.