Zafrustrirana baba

Samsko žensko se namreč v tem svetu hitro uvrsti v rubriko "zafrustrirana" ali pa "patetična", če samo naglas izrazi svoje mišljenje. Če morda pove, kaj hoče, česa noče, kakšen tip moškega ji gre na živce in zakaj po tem planetu še vedno plazi v ednini.

Mucki, samo zato, ker ženske omenjamo posameznike, ki nepodojeni hodijo po obronkih našega živčnega sistema, se vam ni treba počutiti napadene. Razen če se sami dejansko najdete v tej rubriki. Avč. Potem razumem, da je napad seveda najboljša obramba.

Na juriš Ampak spregovorimo povsem iskreno o tej zadevi. Samska ženska, ki govori o tem, da zmore živeti sama, a si morda vseeno želi nekoč živeti še z nekom, ni nič bolj zafrustrirana kot tipi, ki jo za tako označijo. In ne razumem, zakaj vas napolni z grozo misel, da si nekdo sam zase ni začrtal do pikice takšnega življenja, kot naj bi se ga živelo. Z možem, otroki, hišo, hipoteko in biftekom za praznike. Pa ne razumite me narobe, prihajam iz takih okolij. In v njih sem odrasla srečno. A sama, kot številne druge, (še) nisem začutila potrebe ali pa nisem spoznala možnosti, da bi jih ustvarila.

In res ne razumem, zakaj bi to kakorkoli ogrožalo vaše bivanje, a očitno ga. Mogoče zato, ker ste v tem položaju sami tako srečni, da bi to privoščili vsem Zemljanom. Mogoče pa, ker vas to opomni na lastno nezadovoljstvo. Ne vem in … Ni mi mar. Vsi se borimo zase. No, jaz se še za svojega psa. Plujem med penisi

In ne, ni kriv moj oče. Vsake toliko mi namreč psihološki amaterji postavljajo razne diagnoze in izvajajo številne analize, ker še nisem rezervirala premajhne poročne obleke in si izbrala usode. Vem, da bi vam bilo zdaj super, če bi rekla, da sem odraščala v odsotnosti moškega in se zato zdaj ne znajdem v tej ponudbi testosterona ter zato vsa žensko neodločna plujem med številnimi penisi.

Ne. Da razčistimo, imam izjemnega očeta. Ta pri meni ni varčeval s pozornostjo, naklonjenostjo in varovanjem pred čudnimi tipi. Imam tudi izjemnega starejšega brata, zaradi katerega nisem odrasla v povsem putkasto osebo. Tako da – ne, nisem zafrustrirana zaradi družinskih vezi. Čeprav … Mogoče pa je ravno to res razlog. Ne nazadnje sem navajena ob sebi imeti močne moške, ki so me veliko naučili. In to, da takšnega še nisem našla, morda ni povsem odvisno od mene. Ali pač?

Samoanaliza Saj vem, najpreprosteje je zamahniti z roko in se pretvarjati, da smo nekatere pač motene, problematične in izbirčne. A za to, da bi bila izbirčna, mi, odkrito povedano, manjka izbira. In bodimo iskreni, občasno pogledam nekatere svoje motene prijateljice (ki jih seveda obožujem in častim), pa so kljub svoji nevrotičnosti vseeno našle nekoga, s katerim to motnjo delijo. Če torej moškega najde ena motena, ga lahko najde tudi druga. (Sem bila na državnem tekmovanju iz logike, tako da se spoznam.)

Verjamem torej v to, da je toliko, kot sem sama, kriva tudi družba. V to, da se nismo kar naenkrat razvili v ljudi, ki težko sobivamo, ampak da smo bili to že od nekdaj. S to razliko, da si to končno tudi naglas priznamo.

Vsi na eno, ena na vse Samskost skratka ni motnja, nalezljiva bolezen ali stadij, ki te spremeni v patetično babo, ki ob večerih izprazni hladilnik in omarico z alkoholom. Mimogrede, ta hobija lahko imajo tudi vezani.

Mogoče, čisto mogoče pač vsak lonec ne najde svojega pokrova. V mojem kuhinjskem elementu že leta sameva pokrovka, pa ne čutim potrebe, da bi jo vsake toliko ljubkovala, pokroviteljsko trepljala po stekleni "rami", ji na terasi pela pesmi Josipe Lisac in ji kazala fotografije primernih loncev. Ne, sploh ne. Čeprav ni namenjena točno določenemu lonec, je ne zavržem. Raje jo selim po številnih neprilegajočih. In oh, kako se zabava. Občasno je nestabilna, pade in se orosi bolj, kot bi se morala, a pri svetem klincu, ni pa neuporabna.

In predvsem, v vsej svoji neprilegajoči gloriji ni zafrustrirana. Razumete?