Vztrajnost je lepa čednost

V času kriz, nemirov in vojn se letala, ladje in vlaki napolnijo z begunci in ko dosežejo varen pristan, jih čakajo kamere in mikrofoni, da lahko srečneži izrazijo svoje navdušenje. "O, kako sem srečna, da sem doma," je rekla gospa iz skupine irskih turistov, ki jih je njihova država reševala iz egiptovskega letovišča. Podobno Angleži, Nizozemci ... Za Slovence pa najprej nisem dobro razumel, o čem govorijo. Nekdo bo tožil vse po vrsti in zahteval odškodnino! Plačal je en teden in hoče biti tam ves teden! Pa pika! En dan prej ga rešujejo, sramota! Drugi je vplačal tečaj potapljanja, zdaj pa je izbruhnila revolucija! Kako si drznejo, sramota!

Preden gre dogodek v pozabo, ga malce obnovimo. V Egiptu izbruhnejo nemiri in proti letališču v Kairu letijo le reševalna letala in slovenski čarterski poleti s turisti. Po forumih in medijih zavlada stokanje, joj, kaj bo z našimi ljudmi, rešujmo jih! Država uboga in pošlje letalo, s čimer izzove glasen odpor – zakaj pa nas rešujete!?! Kar nas privede do splošnega pravila: karkoli država stori, je vedno narobe.

Katastrofični turizem Hkrati pa nam odpre nove poslovne možnosti: optimizacija letalske industrije in izum katastrofičnih potovanj. Predstavljajte si otok, na katerem bo zdaj zdaj izbruhnil vulkan. Priletijo prazna letala in vkrcajo begunce. Ko erupcija mine, letala spet krenejo in pripeljejo prve povratnike, nazaj pa se vračajo prazna. Torej, ponovimo: prazna tja – katastrofa – prazna nazaj. Nič več! Slovenske turistične agencije so zavohale tržno nišo: na letalih bodo poslej v takih primerih slovenski turisti. Letijo po begunce, se sončijo ob eksplozijah in gredo domov, ko je katastrofe konec. Na spletu sem našel anketo med slovenskimi turisti, ki na prva tri mesta postavijo: naravne lepote (vulkan je eden od najbolj impresivnih pogledov stvarstva), spoznavanje novih krajev (ob erupcijah je isti kraj venomer nov) in odmik od masovnega turizma (vsi sem, mi tja in obratno). Skratka, štima.

Edini dodatni strošek bo prispevek za laganje, ki ga bo moral delodajalec izplačevati uslužbencem in uslužbenkam turistične agencije. "Vendar ... Pa je varno?" "Varno, seveda je varno, kako ne bi bilo varno!" Nos pa uslužbenki raste kot Ostržku, raste in raste, zdaj zdaj se bo sploščil ob izložbo.

Katastrofični turizem bo s seboj prinesel tudi možnost pomot, ki pa ne bodo nujno krnile zadovoljstva popotnika. Recimo, nekdo je vplačal potapljaški tečaj, nato pa je izbruhnila revolucija. Nič hudega slutečega ga pohopsa CIA ter odvleče v Guantanamo. Leta in leta ga mučijo s potapljanjem v vedro, privezano ob desko (waterboarding), on pa se samo smehlja, kot bi se prenajedel bombonov za grlo – keh, keh, keh. Inkvizitorji šokirani! Česa takega še niso videli! Je to nadčlovek, ideološki fantast? V resnici le slovenski turist, ki si misli: he, he, plačal sem le tridnevni potapljaški tečaj, ti me pa zastonj učijo že skoraj desetletje. Idioti, kako sem jih nategnil!

Vztrajnost do bridkega konca Svojo krasno avtobiografijo Luis Buñuel konča z mislijo, ki mu je pri smrti najbolj nadležna – da ne bo več vedel, kaj se dogaja, kam gre svet. V srednjem veku se je preprosto vedelo, da bo svet venomer isti, znotraj generacije se ni kaj prida spremenilo. Danes so spremembe hitre, radikalne; že sveta brez mobilnega telefona ni več mogoče misliti, pa je v množični rabi oddaljen le dobro desetletje.

Kot sem v teh kolumnah že večkrat zapisal, Slovenci strategijo vedenja vlečemo od fevdalizma, v glavnem nespremenjeno. Ena od značilnosti je vztrajnost, ki pritiče narodu brez svoje države, pod tujimi gospodarji. Malo bomo potrpeli, desetletje, stoletje, pa bo. Tako ljudje desetletja delajo v podjetjih v stečajih, ne da bi iskali druge službe, ali pa še nekaj let poslujejo z neplačnikom in samo z desne pripisujejo ničle k dolgu, za katerega je jasno, da jih bo pokopal. Samo ne spremembe, prosim, samo ne spremembe. Kdor čaka, dočaka, pravi lep slovenski pregovor.

Inercija in težava, s katero spreminjamo zastavljeno smer, je prav neverjetna. Kar se pozna tudi pri vsakdanjih malenkostih. Ko sem že pred precej leti v angleških časopisih videl nasvete, katera banka je tisti mesec najbolj ugodna, se mi je zdelo strašno čudno. Si res predstavljate, da bi pri nas menjali banko vsak mesec? Ali sploh kdaj? Ko je NLB eksperimentirala s svojim sistemom sigma in nihče več ni vedel, koliko denarja ima kje, in je bila zmešnjava popolna, koliko strank so izgubili?

In tako pač tudi turist ne bo prilagodil svojih načrtov, realnost gor ali dol. Verjel bo agenciji, ker hoče verjeti; če ne bo preživel, bodo nad državo bentili sorodniki, če pa bo, pa on.