Vsi v Planico

Roberta Kranjca sem od blizu videl v nekoliko nenavadnih okoliščinah. Bilo je konec zime pred šestimi leti, zbrali smo se sredi tedna ob devetih zjutraj na Krvavcu. Sezone skokov je bilo že konec, ne pa tudi sponzorskih obveznosti. Tako je nekaj reprezentančnih skakalcev prišlo (moralo priti) na preizkus "karving inštruktorja", zabavne priprave, ki si jo je izmislil eden od slovenskih ideologov smučarskega zarezovanja Iztok Belehar. Rana ura je fantom hodila narobe še zaradi "obveznosti" prejšnjega dne, nekaj minut po tem, ko so nam na noge pripeli kratki, z dvema lokoma povezani smučki, pa je bilo jasno predvsem eno: Kranjec je z njima okoli grbin zavijal, kot da si je Belehar pripomoček izmislil prav zanj. Njegove noge so bile elastične. Prav to sem v soboto popoldne znova in znova občudoval v upočasnjenem posnetku zmagovalnega Kranjčevega skoka v Vikersundu; njegovo neverjetno prilagodljivost med letenjem proti dnu letalnice. Tisto leto, ko je B. E. Romören postavil svetovni rekord, se mi je uspelo v Planici na dan uradnega treninga prebiti med merilce razdalj na desni strani letalnice. Vzpel sem se do odskočne mize in se potem postopoma spuščal navzdol. Tako sem lahko opazoval smučarske letalce z različnih točk na hrbtu skakalnice. Eno je gledati smučarske polete po televiziji, drugo pa je opazovati letalca (brez zvočnih motenj publike v izteku, tako, da lahko slišiš, kako reže zrak), ko leti deset, petnajst metrov nad tvojo glavo in se izgubi nekje v globini. Mislim, da so smučarski poleti eni najbolj norih in tehnično neprizanesljivih športov. Ta vtis je še močnejši po Kranjčevi zmagi v Vikersundu, ko je razlagal, kako se je le za sto gramov uspel obdržati nad minimalno dovoljeno telesno težo, kako je bil takrat, ko tekmovalčeva teža še ni bila omejena, celo deset kilogramov lažji (torej je tehtal 54 kilogramov!), kako se skakalci pred tekmo "nalivajo" z vodo … Očitno mladoletne telovadke niso največje mučenice športnih prizorišč. Zdaj je, tako kot vsak konec zime, spet na vrsti Planica. Zaradi Kranjčeve zmage bo letos še bolj polna. Kompozicije avtobusov, nepregledne kolone gledalcev, hreščanje polke iz zvočnikov, standardno število z alkoholom zastrupljenih mladcev, slovenski praznik posebne vrste. In seveda častna tribuna z gosti, v svoji statusni pomembnosti nespremenljiva še iz časov, ko smo v Planici ploskali W. Steinerju, J. Raški, H. Wosipiwu, B. Norčiču, D. Pudgarju … in ko je bil glavni med "častnimi" Stane Dolanc. Že zdaj so ob Kranjčevi zmagi medije zalivali slavospevi visoke politične misli o športniku, "ki je ime Slovenije ponovno ponesel po svetu" in dnevu, "ki bo z zlatimi črkami zapisan v slovensko zgodovino". Natanko tako (in isto) se ob velikih športnih uspehih govori od socializma naprej. Rutinirano zapakirani izrazi uradnega veselja političnih voditeljev sicer sploh niso moteči, vseeno pa bi se vsaj v katerem od medijev lahko spomnili na Primoža Peterko in ga prosili za izjavo ob Kranjčevem uspehu. Bilo bi bolj spontano in tudi pošteno, če bi se ob najnovejšem uspehu slovenskega skakanja kdo spomnil tudi na njegove nore polete.