Vsega so krivi … drugi!

Kar trenutno opažamo, že skoraj spominja na kriminalko, v kateri ni povsem jasno, kdo pije in kdo na koncu dejansko plača. Iskanje rešitve za Grčijo, rešitve, ki bi posojilodajalcem v denarnice prinesla posojene evre, se trenutno osredotoča okrog vprašanja, ali bi tej sredozemski članici evroobmočja dovolili vsaj delni, selektivni, nadzorovani bankrot. Zadnja dva dneva sta namreč dala predvsem več dvoumnosti v iskanje načina, kako zasebne upnike prepričati v delno prestrukturiranje grškega dolga. Kot vse kaže, vse bolj prevladuje logika, ki jo je (zdaj) že pred časom opisoval eden vodilnih svetovnih ekonomistov Nouriel Roubini, ki se je zavzel za nadzorovano prestrukturiranje grškega dolga. Za marsikoga iskanje načina, kako pomagati Grčiji, ki se spopada s primežem finančnih trgov in po drugi strani z izničeno lastno voljo, saj dejansko lahko deluje le še po nareku posojilodajalcev, spominja že na farso.

Rešitve iščejo ljudje, politiki, ki težave (ki so jih tudi sami zakuhali) vidijo v bonitetnih agencijah in v drugih, ki da kvarijo igro. Sicer se je lahko strinjati s tistimi, ki opozarjajo na nesmiselnost pretirano arbitrarnega ocenjevanja kreditnih sposobnosti držav, pri čemer to ne pomeni, da bi morala biti skrb za javne finance sveta in nedotakljiva. Konec koncev, predvsem s skupno valuto ter z izpostavljenostjo povsem navadnega slovenskega državljana grškim težavam vse bolj razumemo, da je pretirano razsipništvo nekaterih v klubu težavno za vse. Če političnih elit ne skrbijo zdrave javne finance, potem je še dobro, da obstaja nekakšen, pa čeprav slab, mehanizem nadzora, ki ima neke učinke. Večinoma sicer negativne, a to morda le pomeni, da pravega ukrepanja (pre)dolgi postopki pri sprejemanju korakov za zaščito evra ne nudijo. Kar vsekakor kažejo tudi turbulence, ki jih prinašajo razprave o možnostih širitve dolžniške krize na še dve sredozemski državi. Če ni drugega, zgodovina dolžniške krize držav z evrom kaže, da bonitetne agencije očitno ne lažejo.

Poleg Grčije in Portugalske, ki sta že v primežu reševalnih paketov, omenjajo Španijo in Italijo. Poleg teh še Ciper in pa Belgijo, kjer so ob zaostrovanju vse glasnejši pozivi k okrepitvi mandata vsaj (skorajda že večni) vladi, ki opravlja tekoče posle, da bi lahko sprejemala odločitve, ki bi pošteno zadolženo državo vrnile v prave tirnice. A dejstvo je, da Grčija, Portugalska in Irska še zdaleč ne štejejo toliko kot Italija, ki je eno od največjih gospodarstev na svetu. Prevelika, da bi padla? Prevelika za reševanje? Zadolževanja sicer politične elite ne mislijo odpraviti, konec koncev to tudi ni realno, a vseeno so vsi poskusi reševanja do zdaj predvidevali dodatno kopičenje dolgov, resda ob ugodnejših pogojih ter z daljšimi ročnostmi, a vseeno. Vsaj delni odpis dolgov zdaj ni več tabu, vprašanje je le, kakšna je še vzdržna stopnja za nekonkurenčno grško gospodarstvo. Nemara tudi za Portugalsko, ki se ji še naprej in kljub varčevalnim ukrepom obeta recesija. Javni dolg v Grčiji namreč dosega približno 150 odstotkov BDP, v Italiji denimo približno 120 odstotkov. Pri čemer nas še vedno prepričujejo, da bodo posojeni denar vrnili.