Vrnitev zgodovine

V tem so videli eno od glavnih značilnosti razvijajočih se trgov, značilnih za tiste države, ki jih je zgodovina v nekem trenutku pustila za sabo. Splošno sprejeta predpostavka je bila naslednja: razvoj držav je v svojem bistvu vezan na proces privatizacije družbene lastnine, čemur se je strokovno reklo tranzicija. Kdor je bil do te zgodovinske logike skeptičen, je bil takoj ožigosan za komunista ali socialista, to pa v tistih časih kajpada ni bilo moderno. Ampak danes, kot kaže, je tako imenovan državni kapitalizem spet na pohodu. To seveda še zdaleč niso pobožne želje kakšnega levičarja, nasprotno, tega so se začeli bati tudi zapriseženi ljubitelji svobodnih trgov. Pravzaprav bi bil takšen uvod povsem v slogu tistih slovenskih paranoikov, ki še pred spanjem preverijo, ali se morda pod posteljo ne skriva kakšen komunist. Economist je vendarle resen medij, zato se trudi stvari poimenovati s pravimi imeni: "Odločilni boj 21. stoletja ne bo tisti med kapitalizmom in socializmom, marveč med različnimi oblikami kapitalizma. In ker bo državni kapitalizem na sceni še kar nekaj časa, morajo zahodni investitorji, menedžerji in politiki začeti razmišljati, kako se ga bodo lotili." The Economist je tako v predzadnji številki posebno pozornost posvetil ravno temu fenomenu (mimogrede, od tu je sposojen tudi naslov pričujočega prispevka). Že naslovnica je bila taka, da se ji človek, ki ima vsaj malo afinitete do zgodovine, preprosto ni mogel upreti: na rdečem ozadju slika tovariša Lenina, ki zadovoljno kadi cigaro, nad njim pa napis z velikimi rumenimi črkami – THE RISE OF STATE CAPITALISM (Vzpon državnega kapitalizma). Če bi dali za uvod še tisti legendarni začetek iz Manifesta ("Pošast hodi po Evropi – pošast komunizma …"), bi bila zadeva popolna – tako pa je zgolj zanimiva in poučna.

Državni kapitalizem je tako najstrašnejši sovražnik, s katerim se je liberalni kapitalizem sploh kdaj soočal. Med državami, ki so ga privzele, se največkrat omenjata Kitajska in Rusija, potem Brazilija in arabske države, bogate z nafto, tudi Singapur. To kaže, da zanj nikakor ni odločilen avtoritarizem. Še več, to obliko kapitalizma so na začetku privzele celo ZDA in Velika Britanija. Nasploh se zdi, da skušajo avtorji vzpostaviti nekakšno zgodovinsko logiko: liberalni kapitalizem je na nek način znak politične in ekonomske zrelosti države. Vprašanje seveda je, ali bi se omenjene države v globalnem svetu, kjer vlada neizprosna konkurenca za naravne vire, sploh lahko uveljavile na kakšen drug način. Treba je vedeti, da so globalni sistem v celoti postavile zahodne države. Vseeno se pravila igre očitno počasi spreminjajo. Konec koncev, ali niso tudi zahodne države z reševanjem finančnih inštitucij počele natanko tisto, kar naj načeloma ne bi počele? Ali ni nekoliko ironično, da je Kitajska danes postala tako rekoč poslednje "upanje svetovnega gospodarstva"? Economistov konec je seveda optimističen: na koncu bo vseeno zmagala svoboda. Državni kapitalizem po tej logiki preprosto ne more zmagati. Če narediš iz podjetij organe oblasti, s tem v bistvu skoncentriraš moč in jo posledično skorumpiraš. Še posebej zanimiv je naslednji stavek: "Državni kapitalizem uvaja trgovske kriterije v politične odločitve in politične odločitve v trgovske." Toda ali ni potem državni kapitalizem na oblasti tudi v dobršnem delu zahodnih držav? Morda celo v večini teh? Najbrž so zadeve nekoliko bolj zapletene.