Vrednostno središče slovenskega naroda in njegove države

"Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je nastalo na podlagi ugotovitve, da slovenska osamosvojitev ni vrednostno središče slovenskega naroda. Dejstvo je, da smo bili Slovenci v obdobju osamosvajanja najbolj enotni v svoji zgodovini. Le s tako podporo je lahko Demosu, ki je zmagal na prvih demokratičnih volitvah, uspelo ustvariti slovensko državo. Pri tem je treba poudariti, da so komunisti, ki so 45 let govorili, da imajo polno podporo ljudstva, dobili na volitvah 17 odstotkov. Tako so ljudje na volitvah izbrali demokracijo in rekli odločen ne nedemokratičnemu komunizmu. (…) Ko smo zadnje dni pred razglasitvijo nove države v slovenski skupščini sprejemali zakon o novih simbolih in odstranitvi rdeče zvezde, nobeden ni nasprotoval. Tako je nova država dobila nove simbole in s tem tudi na simbolni ravni prelomila vez s prejšnjim sistemom." Tako se je izrekel Slavko Kmetič, predsednik Združenja VSO v intervjuju za pričujoči portal. To je bilo sicer v začetku avgusta letošnjega leta, vendar se zdijo pričujoče besede nadvse primerne za osvetlitev dogajanja, s katerim pojasnimo ključne napetosti v zadnjih dnevih volilne kampanje 2012. Dejstvo je, da so zadnjo natančno tempirali v čas, v katerem bi imel kandidat Koalicije Slovenija (SDS, Nsi in (pretežnega dela) SLS) največ težav prav zaradi dejstva, da bo odpor sil, ki se že od leta 1945 sklicujejo na to, kako veliko "podporo ljudstva" imajo (prim. gornji citat), v tistem trenutku najmočnejši in bo omogočal dvoje. Implicitno diskvalifikacijo predsedniškega kandidata Milana Zvera, ta se ne more, predvsem pa noče opredeljevati zoper ukrepe, ki edini lahko domovino potegnejo iz krize. Ko se je predsednik Državnega zbora odločil za podporo Borutu Pahorju, se je hkrati odločil, da volitve razpiše na martinovo, v časovni sredici "velikih protestov" transmisijskih delov slovenske družbe, ki države pač noče dati iz rok. Vzporedno s tem naj bi ta manever tudi omogočil širši prostor kandidatoma tranzicijske nomenklature, mutatis mutandis, Danilu Türku in Borutu Pahorju. Vložek, ki ga tiste skupine, ki bi se morale posloviti z osamosvojitvijo tokrat branijo, je velikanski. Evropsko zasnovane reforme s podporo EUCD, zakonske (de)regulative o slabi banki in novem državnem holdingu namreč pomenijo dvoje: preglednost delovanja in privatizacijo delov državnega sektorja na eni ter ugotavljanje osebne odgovornosti akterjev v slovenskem bančništvu, ki so s pomočjo zvez prihajali do neverjetnih posojil, pač na račun davkoplačevalcev, na drugi strani. Ocenjuje se, da je slabih terjatev v bankah skoraj za pet milijard evrov, kar je nepredstavljiva vsota. Kakšen je strah, da se tu stvari ne bi razkrile, pove dejstvo, da so predstavniki zakulisnih sil v slovenskem parlamentu pripravljeni celo storiti dejanje poneverbe uradne listine, to je, predstaviti skenirane podpise za zahtevo po sklicu referenduma, in to na najbolj nenavadno uro v dnevu, dobesedno pet minut pred dvanajsto. Gregor Virant bo tu moral ukrepati dobesedno po "svoji vesti": enkrat je to že storil: 22. decembra 2011 smo se z njegovo izvolitvijo (in s posledičnim nastankom zdajšnje vlade) že ognili katastrofi. Zdaj je na očitni preizkušnji drugič. Ukrepati bo moral tudi, ker gre javni odziv prav v smeri navedka iz prvega odstavka, namreč "tisti, ki so 45 let govorili, da imajo polno podporo ljudstva, so dobili na volitvah 17 odstotkov". Dobesednih 17 odstotkov parlamentarcev, poravnanih k referendumu, zdaj onemogoča ključni projekt izhoda iz krize in Slovenijo vrača v njeno predmoderno dobo. To je še toliko bolj očitno, če upoštevamo logično hipotezo, ki se ponuja ob primerjavi med stanjem dolga v podjetju najbolj izpostavljenega Ivana Vogrina na eni ter njegovim paradoksalnim odzivom na drugi strani. Vogrin bo resda reševal vložek "stricev iz ozadja": vprašanje na mestu je, bo to počel sua sponte ali bodo nekje v zakulisju potem reševali njega (njegovo podjetje). Ti zunanji fenomeni, ki se zdaj izvijajo iz pecljev, so po svojih pojavnih oblikah nenavadni. Nikakor pa niso osamljeni, pomenijo rdečo nit delovanja teh skupin in imajo jasno prepoznaven skupni imenovalec. Zato rečemo, da nečesa podobnega sploh nismo videli prvič, vemo, da tudi zadnjič ne. Vzročne vozle, ki takšno stanje pri življenju vzdržujejo, pojasni prav prvi stavek Kmetičevega navedka: "Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je nastalo na podlagi ugotovitve, da slovenska osamosvojitev ni vrednostno središče slovenskega naroda." V prizadevanjih zdajšnje vlade, mednarodnih institucij, ki jo podpirajo, ter številnih delov civilne družbe gre namreč za uresničevanje slovenske osamosvojitve, za to, da njeni postulati postanejo "vrednostno središče naroda". Tisti, ki ji stojijo nasproti, slovensko osamosvojitev dojemajo kot napako: tega sicer javno ne artikulirajo, v vseh stopnjah pa nasprotujejo temu, kar bi morala prinesti. Vdiranje odprtih vrat je reči, da smo s 25. junijem 1991 stopili v novo dobo, ki je pomenila zarezo med propadlim eksperimentom titoistične Jugoslavije in upanjem, ki je vabilo v prihodnost. Stopili smo v novo stanje, a je bil ta prestop zgolj navidezen. Ker nismo na gospodarskem, političnem, medijskem in splošno civilizacijskem področju (lustracija) napravili ničesar v resnici odločilnega, se od SFRJ vsebinsko nismo nikoli poslovili. Tu je razlog vseh težav: najbolj jih pojasni prav dejstvo, da Avstrija in severna Italija živita bolje od nas v vseh pogledih, kar pač nista poznali totalitarnega socializma. A v njem so številni ostali, najlažje jih vidimo, če se sklicujejo na emblematiko nekdanje države, ki središči v simbolu rdeče zvezde. Slavko Kmetič je sicer v intervjuju opozoril: "Ko smo zadnje dni pred razglasitvijo nove države v slovenski skupščini sprejemali zakon o novih simbolih in odstranitvi rdeče zvezde, nobeden ni nasprotoval. Tako je nova država dobila nove simbole in s tem tudi na simbolni ravni prelomila vez s prejšnjim sistemom."A je stanje v domovini drugačno. Vsi, ki se zbirajo pod simbolom rdeče zvezde, ohranjajo nekdanjo Jugoslavijo. To počno zato, ker je to edini način, v katerem lahko obdržijo privilegije in živijo na račun zanikanja Petrovega načela. To pravi, da boljši in uspešnejši nujno napreduje. Kot v nekdanjem vzhodnoevropskem socializmu je to pri nas še danes postavljeno na glavo. Zaradi rdeče zvezde "boljši in uspešnejši" vzamejo potni list in odidejo. Središčna figura takšnega razpravljanja je v finalu predsedniške kampanje prav Danilo Türk. Izšel je iz SZDL, kar je bila vzporednica partiji. Ko je prišel na oblast, je žrtve titoizma označil kot "drugorazredne" in obiskal nešteto "ceremonij", kjer ga fotografsko gradivo dosledno kaže v družbi praporov z rdečo zvezdo. Odlikoval je Tomaža Ertla, ki naj bi 1. decembra 1989 v Akciji Sever "napravil prelomnico v procesu osamosvajanja", kot govorijo krogi blizu rdeče zvezde. In kot je uradna resnica Türkovega dvora. Kakšen nesmisel pomeni ta formulacija, pove dejstvo, da je bil Tomaž Ertl 1. 12. 1989 republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik Centralnega komiteja ZKS Milan Kučan – njegov tesni sodelavec, takšna je bila narava totalitarne družbe pred letom 1990 – pa je dva tedna pozneje v partijskem glasilu razložil, kakšno "osamosvojitev" imajo v mislih. Prepričeval je: "Ne. Ni še vsega konec (SFRJ, opomba BMT). Pravzaprav je to šele začetek. Razpleta. Menda ne bomo vračali bojkota z bojkotom. Raje se bomo 'na izust' učili srbske pregovore. Da se bomo bolje razumeli. Iz dvojne možnosti se lahko izmuznemo s tretjo. Ne sprašujemo se o tem, ali Jugoslavija da ali ne. Jugoslavija – da. Moderna, varčna, strokovna, učinkovita. To je država, ki jo hočemo. Delamo zanjo. Že zdaj!" Milan Kučan, Evropa zdaj – z Jugoslavijo k Evropi, v glasilu ZKS, letnik 1, štev. 2, Ljubljana, 15. december 1989, str. 1. Ti ljudje nikakor niso razmišljali o samostojni Sloveniji, temveč so hoteli obdržati socialistično Jugoslavijo, zasledujoč najbolj banalen motiv, ohranjanje lastnih koristi.

Danilo Türk je ob začetku volilne kampanje 2012 – spet z visokim državnim odlikovanjem v imenu Republike Slovenije – odlikoval Jurija Gustinčiča. Gustinčič naj bi bil "prestižni intelektualec, visoka ikona, nepreseženi modrec, svetovljan svetovnih obzorij, prvi mož slovenskega novinarstva" in kar je še podobnih superlativov. Gustinčič sicer nima visoke izobrazbe: s tega stališča za intelektualca velja zgolj pogojno. Napisal ni nobene odmevne knjige: s tega stališča je spet težko nepreseženi modrec. Ne spominjamo se ga niti po eni temeljni novinarski zgodbi ali odkritju: s tega stališča – spet! – je težko "prvo pero slovenskega novinarstva". Nasprotno: ob odlikovanju je luč dneva po skoraj 22 letih znova ugledal njegov članek o Gadafiju, objavljen na najbolj krvavi dan vojne za Slovenijo, 28. junija 1991 v Slobodni Dalmaciji. Navedimo sklep: Velik je Alah, toda velik in usmiljen je tudi predsednik Gadafi, ki je škotskega člana parlamenta v svojem šotoru častil z mlekom od kamele in ga pri tem prepričeval, da nič od tistega, kar govori Zahod, ni točno. On ne podpira nobenega terorizma, še najmanj irskega. Irska republikanska armada mu je zoprna. Naj bodo Britanci mirni. Gadafi je njihov prijatelj. Ko bo Alahu to všeč, bo prijateljeval tudi z Američani. Škotski parlamentarec je bil navdušen. Pohitel je domov in Ministrstvu za zunanje zadeve priporočil, naj se Gadafijevo darilo, četrt milijona funtov, sprejme kot znak dobre volje. V trenutku, ko to pišem, ministrstvo še koleba. Škot je čisto iz sebe! Nastopa v javnosti, pljuje po Evropi in povzdiguje Gadafija. A Gadafi? Ko je slišal, da se Angleži obotavljajo, je rekel: 'Naj gredo k vragu'. To se mi zdi v celotnem primeru najpomembnejše. Predsednik Gadafi je ohranil svoj značaj. To je tisti pravi, stari Gadafi." (J. Gustinčič, 28. 6. 1991).

Nagrajenec Republike Slovenije v imenu zdajšnjega predsednika je v časopisu, ki je bil sicer večinoma posvečen vojni v Sloveniji, v trenutku najhujše stiske svojo domovino prezrl oziroma se s pisanjem o Gadafijevi čredi iz nje neposredno norčeval. Dobesedno se mu je zdelo najpomembnejše to, da je Gadafi spet v stari formi. V preostalih dneh vojne pa je osamosvojitvi tudi izrecno nasprotoval, saj je izpodbijal možnost mednarodnega priznanja v OZN, v tisti organizaciji, v kateri je bil tedaj zaposlena prav ista oseba, ki ga je v oktobru 2012 odlikovala.

Slavko Kmetič je ob razkritju Gustinčičevih člankov (faksimile je skupaj s komentarjem izšel v reviji Reporter, objavil pa sem jih podpisani po virih iz Časopisne čitalnice NUK) v imenu Združenja za vrednote osamosvojitve napisal protestno izjavo, češ da je odlikovanje Gustinčiča demantiranje največjega trenutka slovenske zgodovine. Nemudoma se je – po spodbudah iz ozadja – odzvalo Delo. Metodo poznamo, zadnjič smo jo videli pri dokazovanju, koliko je Peter S. kardinalov sin, sicer jo lahko preverjamo skoraj na "dnevni osnovi". Boris Jež je posledično spisal nekaj, kar je naslovil Železničarji proti intelektualcem. Po logiki časopisa SZDL je Slavka Kmetiča žalil in diskvalificiral prav tako, kot je to v rumenem Delu pretežna navada. Čeprav je Delo samo na dnu, je Ježev zmazek v tej smeri prav občudovanja vreden. V njem mrgoli slovničnih napak, vsebinskih zmot (npr. etimologija in pomen besede inteligenca), besedišče je skrajno primitivno itd. Navajamo ključni odstavek: "Predsednik Združenja je Slavko Kmetič, ki je bil nekdaj, če se ne motim, glavni šef železničarskega sindikata, če pa to ne drži, se pač oproščam vsem K(!)metičem na šenfloranskem(!). 'Tedanji' Slavko Kmetič je bil nesporno iz Janštevega (!) hleva in je bil koordinator železničarske stavke, ki je Slovenijo kar drago stala. Z mobitela je nonšalantno, kot kak Karadžić, dajal ukaze: ta vlak spustite, tega ne, tega upočasnite! Nimam nič proti sindikatom, toda to se mi je že tedaj zdela perverzna politična stavka, pač namerjena v zaostrovanje razmer v državi in v rušenje tedanje vlade", (http://www.delo.si/mnenja/blog/zeleznicarji-proti-intelektualcem.htmlv, recimo, poleg "zatipkanin", označenih s klicajem: v slovenščini se ukazov ne daje "z mobitela", ampak "po mobitelu", tak je pač pomen mestnika, stavka je lahko namenjena zaostrovanju razmer, ne more pa biti "namerjena v zaostrovanje" zadnjih, itd., vse to v nekaj vrsticah). Vendar Ježu kljub vsem jezikovnim in vsebinskim polomijam na koncu le uspe sporočiti bistveno, tisto, za kar pri stvari gre. Osamosvojitev in Slavko Kmetič konkretno ga (jih) motita, ker sta rušila tedanjo vlado in napenjala razmere v propadajoči državi SFRJ (zahtevali so namreč odstop tedanjega premiera Branka Mikulića). Jež pove prav to. In če se Kmetičev intervju bere kot akademsko zbrana, javnosti predstavljena zgodba človeka, ki mu je intelektualno pojmovanje družbe in zgodovine vsakodnevni izziv, je Ježev pamflet njegovo neposredno nasprotje, v prav vsaki plasti. Boris Jež ni intelektualec, a za delo, ki ga na Delu opravlja, to sploh ni potrebno. Toliko o normah in intelektualni integriteti enega in drugega, bolje enih in drugih.

S tem je tudi krog pričujočega razmišljanja sklenjen. Kmetičeva stavka je bila leta 1988, do danes se je odvilo četrt stoletja, a se v temelju ni nič spremenilo. Akterji, motivi, simboli, poželenje po oblasti Kučanovega kroga, vse ostaja isto.

Spremenilo se bo, ko bo osamosvojitev v resnici postala vrednostno središče nove države. Prva priložnost za spremembo bo na martinovo, dvema kandidatoma tiste opcije, ki nas je pripeljala tja, kjer smo, navkljub.