Volja do spreminjanja

Leto 2012 je dokončno utrdilo spoznanje, da so spremembe nujne in ne morejo biti več v funkciji ohranjanja starega. Smisel spreminjanja, katerega edini cilj je v tem, da ostane po možnosti vse bolj ali manj enako, se je pomensko izpraznil, tako da lahko zdaj vsak bedak vidi njegovo nesmiselnost. Spreminjanje pomeni v svojem bistvu proces, pri katerem ni mogoče natančno določiti datuma njegovega začetka in konca. V tem trenutku je tako jasno le to, da so nekatere spremembe že tu in se dogajajo. To dokazuje navsezadnje ravno odpor znotraj "materije" spreminjanja. Seveda pa je vprašanje, kaj bo na koncu iz vsega skupaj nastalo. Tako je proces še povsem odprt. Pametna vlada, ki namerava s spremembami resno, bi se morala vseh dodatnih zahtev po pospešitvi tega procesa pravzaprav razveseliti. Brez zares široke podpore in razumevanja stvar ne more zaživeti. Pri tej vladi se zdi, kot da ne razume, da je prva in najbolj neposredna tarča kritik vedno vsakokratna aktualna vlada. (Morebitne pohvale pridejo v politiki praviloma z zamudo.) Še bolj obupna je njena ekonomija vladanja: kot da si ne zna postaviti nekih prioritet, ves čas izgublja svoje moči v nepomembnih in nesmiselnih bitkah, iz katerih se potem umakne na svoje izhodišče. Če ne drugega, bi se premier in njegova stranka lahko vsaj pretvarjala, da gre tukaj za vzklitje tistega zmajevega semena "sproščenosti", ki sta ga posadila pred davnimi leti. Odziv namreč kaže na neko povsem zgrešeno naravnanost – brez prave potrebe sovražno – iz česar je mogoče sklepati, da ima vlada težave s samozavestjo. Če pomenijo protesti v tem trenutku predvsem vprašanje, ki zahteva kolikor toliko jasen in argumentiran odgovor (ter na koncu seveda tudi dogovor), vlada, namesto da bi odgovarjala, raje denuncira. S svojim denunciantskim odnosom tako kaže, da si je uspešno prisvojila tisto staro in grdo navado levice, ki se je rada zleknila v udoben naslonjač duhovne lenobe in tam vegetirala. Kot rad ponavlja prof. M. Dolar, je levica včasih izredno rada – no, številni to počno še vedno, saj ne pravijo zaman, da je navada železna srajca – vse tisto, kar ji ni bilo všeč, ožigosala z izrazom fašizem. Zgodba je bila s tem končana, ni se ji bilo več treba utrujati s kakšno temeljitejšo analizo. Skratka zaradi te poenostavitve se ji s stvarjo ni bilo treba več ukvarjati, resna argumentacija je postala celo sinonim za izgubo časa. Težava je v tem, da je tako težke besede priporočljivo uporabljati nadvse varčno, sploh če ne veš zelo dobro, kaj natančno pomenijo. Kot kaže, se v zvezi s tem ni prav dosti spremenilo: izraz fašizem se sicer ne uporablja več tako pogosto, je pa zato na drugi strani postalo moderno govoriti o totalitarizmu, komunizmu, v zadnjem času celo o zombijih. V tem smislu bi bilo mogoče govoriti o nekakšni apokalipsi smisla, saj besede postajajo vse bolj prazne. Če so omenjeni izrazi včasih označevali prevlado velikega Smisla, o katerem tisti, ki so živeli pod njegovim obnebjem, po definiciji niso mogli dvomiti, danes označujejo zgolj še prevlado Nesmisla. Seveda je treba upati, da je dedek Mraz prinesel vladi zvrhan koš modrosti, s pomočjo katere bo konec starega leta sposobna razumeti v njegovem bistvu. Predvsem to, da so posamezni transparenti nepomembni, pomembno je vzdušje, ki se oblikuje, celota. Stvar je postala živa. Vlada bi torej morala vse skupaj vzeti bolj kot igro, namesto da dogajanje ocenjuje z vidika vojaške taktike. Poleg tega pa: če kaj, potem je ravno preteklo leto prepričljivo ovrglo tezo o vsemogočnosti prvega predsednika republike. Takim ljudem sicer v vseh državah vedno radi prisluhnejo, vendar pa vsakdo ve, da njihove besede pač niso v ničemer zavezujoče. In vse kaže, da je tako tudi v Sloveniji. Kakšnih tehtnih razlogov za paranojo torej ni. Pri vzdušju bi zelo veliko pomenilo že to, da bi policija končno objavila, agenti koga ali kaj so bili vsi tisti protestniki, ki so se zatekali k nasilju. Tega sumničenja na pamet in brez kakršnihkoli dokazov je bilo preveč. S tem je treba nehati! No, glede na to, da ima slovenska policija brez dvoma vsaj tako dobro kot mišice razvite tudi možgane, to zanjo gotovo ne bo pretežka naloga. Novo leto bo brez dvoma zelo zanimivo in polno presenečenj.