Vojni bobni

Politična jesen ne bo vroča le zaradi predsedniških volitev. Te sicer so pomembne, daleč od tega, da bi bila predsedniška funkcija v Sloveniji zgolj reprezentativna. To je odločno in vulgarno demonstriral aktualni predsednik Türk, ki v preštevilnih situacijah ni le nespodobno pristransko posegal v strankarski prostor, ampak je tudi prikazal veliko vlogo, ki jo lahko predsednik republike igra pri kadrovanju na ključne položaje v različnih vejah oblasti.

A dejanski razlog je drugje, v patološko pohlepni želji po obvladovanju vsake pedi te države. Jesenska opcija Janezu Janši nikakor ne more in ne želi oprostiti in dopustiti tega, da vlada. Celo desetletje in še več se je o njem govorilo kot o večnem vodji opozicije, potem pa je že drugič postal predsednik vlade. Če ga ne bi bilo na prizorišču, bi bil njihov nadzor nad Slovenijo popoln. No, če smo popolnoma iskreni, tudi iz opozicije nadzirajo pomemben, celo večinski del te družbe. Šolstvo, kulturo, šport, medije, sodstvo, policijo, velika državna podjetja … Samo ta zoprni Janša se kar naprej mota tam nekje okoli oblasti in kvari idealno sliko!

Zato prihajajoči jesenski spopad ne preseneča. V poletni vročini se je vojska za krajši čas umaknila, toda zdaj, že v sredini avgusta, se v daljavi čedalje razločneje slišijo vojni bobni in rožljanje s političnim orožjem. Karel Erjavec grozi z izstopom iz koalicije, če bo vlada še omejevala javno porabo. Ubogi Erjavec stranke DeSUS, ki jo je že dvakrat praktično sam spravil v parlament, očitno ne vodi in ima v njej omejen rok trajanja, ki ga poskuša podaljšati z radikalizacijo svojih stališč. Mateja Kožuh-Novak svojih stališč niti ne radikalizira, saj so že ves čas radikalna. Univerza v Ljubljani, ki se za doseganje lastnih ozkih interesov ne more več skrivati kar za celotno univerzitetno sfero, proti ministru že nekaj časa vodi zasebno medijsko vojno, ki jo počasi znova stopnjuje. Ker vlada pač varčuje. Sindikalist Štrukelj kar na zalogo napoveduje jesenski konflikt z vlado, če bo vlada varčevala. Janez Stanovnik pa itak neumorno rohni in lovi namišljene domobrance, kot da bi bili leta 1945, pri čemer pa pozablja, da je eden najstarejših prebivalcev te dežele in da je večina tistih, ki jih lovi, že pokojnih. Mediji pa po vladi iz dneva v dan zlivajo golide žolča.

Torej, pripravlja se obračun in za to bodo uporabljeni (zlorabljeni?) popolnoma vsi podsistemi, ki jih obvladujejo. Kaj lahko stori vlada? Situacija ni preprosta. Boju se seveda ne more izogniti. Tu pač ne velja ljudska modrost, da sta za prepir potrebna dva. Prav tako ne gre računati na modrost in dobronamernost jesenske opcije, ki bo ob rušenju ukrepov vlade gnala grob protivarčevalni populizem, pri čemer pa seveda ne bo znala kredibilno pojasniti, od kod bi vzela denar in kako bi zagnala gospodarstvo. Če so v čem dosledni, so pač v tem, da jim ni mar za to deželo …

Edino, s čimer se lahko vlada bori, so rezultati. Naj govorijo rezultati. Kateri so cilji in kako do njih, je zapisano v koalicijski pogodbi, ki so ga podpisale vse stranke v vladi. Zdaj ni čas za občutljive duše in relativizacijo podpisanega. Najslabše, kar lahko vlada naredi, je umik od zastavljenih usmeritev pod medijskim pritiskom interesnih skupin. Zaradi tega je ne bo imel nihče čisto nič bolj rad in napadi ne bodo nič lažji.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.