Več slovenščine, prosim!

Slovenščina je v prelomnih časih. Berite naprej, da čim prej izveste, zakaj je to tako. PRVA SLIKA Pred nekaj dnevi se je pri nas oglasila prijateljica in nas prosila, ali ji lahko posodimo film Neslavne barabe, da bi ga pogledala med koncem tedna. Poskušala ga je kupiti kje v trgovini, pa ni šlo, nimajo ga več. Potem si ga je skušala izposoditi v najbližji videoteki, pa ga tudi tam niso imeli. Do originalne DVD-izdaje tega kultnega Tarantinovega filma s slovenskimi podnapisi enostavno ni mogla priti (res pa je, da pri tem ni napela čisto vseh sil). Zakaj se to dogaja, me je spraševala, kaj se je zgodilo? Moj odgovor je bil enostaven: "To se je zgodilo zato, ker niste kupovali dovolj filmov. Zato jih bodo počasi nehali izdajati in originalnih filmskih izdaj s slovenskimi podnapisi ne bo več na voljo. Tako gre to." Zamislila se je, pripomnila, da je bila moja definicija razloga za ta problem precej surova, a da je žal tudi resnična. DRUGA SLIKA V začetku tega tedna sem poklical prevajalko, ki jo poznam že kar dolgo časa, in menila sva se o projektu, ki ga bomo v letošnjem letu morda delali skupaj. Med pogovorom sem jo vprašal tudi to, kako ji gre kaj na splošno. Povedala mi je, kako vse kaže, da si bo morala srednjeročno najti nek drug poklic. Sodeluje namreč pri podnaslavljanju filmov za neko tuje podjetje na našem trgu, tam pa intenzivno razvijajo računalniški program, ki bi jim omogočil kar se da avtomatično, računalniško podprto prevajanje filmske vsebine iz srbščine v slovenščino. Strinjala sva se, da tega najbrž še nekaj časa ne bo mogoče povsem avtomatizirati, jezik namreč vsebuje toliko pomenskih odtenkov, da jih robotizirani program nikakor ne more kar tako ujeti. Vsekakor pa se nama je zdelo mogoče, da bo računalnik delo že kmalu opravil do te mere, da bo lahko človeški prevajalec, ki bo imel poleg podnapisov na voljo tudi sliko, precej hitro odpravil računalniške napake. Čas prevajanja se bo tako skrajšal za nekajkrat in službo bo izgubilo še nekaj prevajalcev, ki zdaj skrbijo za slovenjenje tujih popkulturnih vsebin.

TRETJA SLIKA Pred nekaj meseci je slovenski knjižni sejem obiskal ameriško-angleški pisatelj Patrick Ness (1971), ki ga prav dobro poznamo tudi pri nas po znanstvenofantastični trilogiji Hrup in kaos ter vsebinsko skrivnostni knjigi Sedem minut čez polnoč.

Z mladimi slovenskimi bralci se je Ness srečal v Cankarjevem domu, za boljše sporazumevanje pa je bila prisotna tudi prevajalka. Vendar ta skoraj ni bil potrebna, mladina je z avtorjem suvereno komunicirala v angleščini. Da je v tem jeziku (večinoma) brala tudi njegova dela, pa se je pokazalo pri podpisovanju knjig, ki je sledilo pogovoru: večina je Nessu v podpis prinesla kar angleške izvode njegovih knjig. Slovenski založnik Nessovih knjig je lahko samo zamišljeno opazoval nastalo situacijo.

ČETRTA SLIKA Kot kaže raziskava Dejavniki bralne pismenosti Pedagoškega inštituta iz leta 2012 (dostopna tudi na spletu), v kateri analizirajo rezultate mednarodne raziskave PISA iz 2009, je nivo bralne pismenosti med slovenskimi petnajstletniki pod povprečjem OECD.

Rezultati ostajajo enako slabi tudi v raziskavi PISA 2012. Slovenski petnajstletniki so v tem segmentu torej pod povprečjem OECD. Še bolj vznemirljiv pa je podatek rezultatov PISA 2009, da najvišjo, šesto raven bralne pismenosti, ki jo po merilu OECD v povprečju dosega en odstotek vseh petnajstletnikov, v Sloveniji dosega kar trikrat manj otrok!

Prav ta, najvišja stopnja bralne pismenosti pa je najpomembnejša za uspešen razvoj družbe! Ja, ti rezultati so več kot dober razlog, da sem podpisal peticijo, ki jo je v zvezi s tem za bližajoči se kulturni praznik (pod naslovom Praznovanje kulturnega dneva z nepismenostjo!) pripravila revija Sodobnost in mi jo je njen urednik Evald Flisar prejšnji teden poslal v podpis.

Zdaj je na vrsti založništvo v slovenščini To, kar se je že zgodilo in se še dogaja pri lokalizaciji filmov v slovenščino, se počasi, a vztrajno dogaja tudi pri knjižnem založništvu. Bralna nepismenost vse skupaj le še pospešuje. Založniška dejavnost v Sloveniji v zadnji petletki beleži izjemne spremembe, ki pa niso vidne na prvi pogled.

Ne samo to, da je v zadnjih petih letih svoja vrata zaprlo kar nekaj založb, ki so bile še pred časom pomemben del slovenske založniške krajine, in da se je knjižni trg za slovenske knjige precej zmanjšal.

Počasi, a zanesljivo prihaja do pomembnega vsebinskega prerazporejanja knjižnih naslovov, ki izhajajo pri nas, določeni žanri (denimo kakovostna prevodna stvarna literatura) počasi izginjajo iz knjižne ponudbe, spet drugi (kakovostno leposlovje) bodo obstali edino pod pogojem, če bodo ustrezno javno podprti. Drugače jih pač (skoraj) ne bo več.

Kdo kupuje angleške in kdo bere slovenske knjige Generacije, rojene v šestdesetih in sedemdesetih, delno tudi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so najbrž še zadnje, ki jim je res mar za slovenski jezik. Pri sedanjih mladih, ki so odraščali že v samostojni Sloveniji, morda že ni več tako. Ne morem jih obsojati. Bombardirani so z angleščino z vseh strani, od televizije do računalnikov in telefonov, in ni čudno, da so se je nekateri oprijeli kot skoraj avtohtonega jezika, prek katerega prihajajo do vsebin, ki jih zanimajo.

Taki seveda niso vsi, a situacija za slovenske knjižne založnike vseeno postaja vse bolj paradoksalna: tisti, ki znajo tekoče angleško, so večinoma iz bolj izobraženih in tudi ekonomsko bolje stoječih družin. Zato knjige vse bolj kupujejo v angleščini, ne pa več v slovenščini.

Tisti drugi, ki angleščine niso toliko vešči in tudi zdaj ostajajo v domačem jeziku, pa so večinoma iz socialno šibkejših družin, zato si kupovanja slovenskih knjig niti ne morejo privoščiti. Mnogi od njih najbrž tudi tvorijo slovensko podpovprečje v bralni pismenosti. Pot do slovenskih knjig zanje vodi edino prek knjižnic, koliko in kaj berejo, pa ostaja odprto vprašanje za ves slovenski izobraževalni sistem, ki je zato v prihodnjih letih na izjemni preizkušnji.

Elektronska knjiga kot dodatek Pri filmih situacija vseeno še ni tako grozna. Podnaslovljeni filmi se še vedno vrtijo v kinu, na televiziji in prek videa na zahtevo. Zmanjševanje števila fizičnih filmskih izdaj vpliva zgolj na tisti segment filmske potrošnje, ki se nanaša na DVD-izdaje.

Pri knjigah v slovenščini pa ni tako. Slovenske knjige ne nastopajo v več pojavnih oblikah, na več kanalih. No ja, v zadnjem letu beležimo porast elektronskih verzij slovenskih knjig.

A izdajanje teh digitalnih knjižnih različic prvenstveno temelji na izidu tiskane knjige, ki mora pokriti vse stroške v zvezi z izidom. Elektronska knjiga v slovenščini je še vedno zgolj dodatek, za bralca in kupca predstavlja alternativno pot dostopa do knjižne vsebine, za založnika pa (za zdaj) ne predstavlja kakšnega občutnejšega prihodka.

Srce slovenskega jezika Knjižno založništvo tiskane knjige je srce ohranjanja in razvijanja slovenskega jezika. Edina rešitev za ohranjanje slovenske knjižne produkcije je kupovanje slovenskih knjig takega vsebinskega tipa, kakršnega si želite, da bi izhajal tudi naprej. To je edini način, da bo slovenščina dolgoročno živela in se kot jezik še tudi razvijala.

Ne zanašajte se na to, da to pač že počne kdo drug. Tudi vi ste pomemben, da ne rečem ključen člen te zgodbe. V nasprotnem primeru se vam lahko zgodi podobno kot prijateljici iz prve zgodbe v tej kolumni. Nekega dne boste prišli v knjigarno, tam pa boste ugotovili, da ni nobene knjige takega tipa, kot ga imate najraje. Vprašali se boste: "Zakaj se to dogaja in kaj se je zgodilo?"

In nekdo vam bo odgovoril: "To se je zgodilo zato, ker niste kupovali dovolj slovenskih knjig. Zato jih bodo počasi nehali izdajati in kakovostnih slovenskih knjig in prevodov skoraj ne bo več na voljo. Tako gre to."

Seveda pa bo takrat že prepozno.