V kakšen svet rojevamo otroke?

Bolečina ob dejstvu, da naših otrok v bistvu ne moremo zaščiti pred bolečino različnih zunanjih udarcev, je frustrirajoča. A kaj, ko se marsikateri starš sam znajde v stiski in zadaja neznosno bolečino in travme lastnim otrokom. Želja po biti najboljši starš na svetu se lahko kaj hitro, ne da bi se sploh zavedali, sprevrže v prave more. Depresij, povezanih s temi mislimi, je med ljudmi vse več.

Kaj lepega lahko dam svojemu otroku? Kaj naj mu rečem o svetu, v katerem živimo? Kako naj opišem moškega? Kako žensko? Kako ljubezen? Kaj sploh sta ljubezen in partnerski odnos? Kaj lahko od sočloveka pričakujejo? In kako naj jim govorimo eno, če pa vidijo nekaj povsem drugega? Kot da zvok in slika ne gresta skupaj.

Kako naj jim razložimo, da so telefoni nevarni oziroma da je pomembna osebna komunikacija, ko pa nas neprestano opazujejo z mobilnim telefonom ali s tablico v rokah. Za mizo doma ali v restavraciji, v avtomobilu ali na sprehodu.

Kako naj jim – če živijo v okolju, ki je prepojeno s cigaretami, z alkoholom, ali drugimi opojnimi substancami, dopovemo, da te stvari zanje niso dobre. Kako bi le lahko verjeli? Ob tem se vedno znova namreč sprašujejo: Kaj pa ti? Zakaj pa ti to delaš? Tebi ne škoduje? Pomisliš kdaj name? Lažeš?

Ko že mladi grdo govorijo Kako naj bodo strpni in razumevajoči do ljudi, ki na svet gledajo drugače od njih, ko pa vsakodnevno slišijo in vidijo toliko – velikokrat namernega – iskanja negativnega. Stvari, ki naj bi bile napačne, grde, slabe, a sploh niso. Takšne so le v njihovih glavah. In še to le zato, ker si takšnih želijo. Zato jih iščejo … in posledično tudi naredijo.

To se pogosto vidi, ko želijo nekoga, ob katerem se počutijo ogroženo, uničiti, zamenjati, degradirati. Zato marsikdaj že male otroke in mladostnike slišimo govoriti oziroma kritizirati, psovati nekaj ali nekoga, čeprav nimajo niti najmanjšega pojma, kaj sploh delajo, kaj govorijo. Ker so sami polni sovraštva, podobno sovraštvo hitro dobijo nazaj od kakšnega sošolca ali sošolke, mimoidočega.

Kako naj ljubijo sočloveka, rastline, živali in se veselijo vsakega novega dneva, v katerega se zbudijo, če so priča mrkim pogledom, želje po maščevanju ali uničevanju drugih, nemočnih, nič krivih ali ne nazadnje krivih? Če so morda znotraj doma celo priča uničevanju lastnega starša.

Pomemben je odnos med starši Ob vsem tem, kar lahko vsakodnevno vidijo in občutijo zunaj, na vsakega otroka najbolj vpliva odnos, ki ga imata starša med seboj. To je vzdušje, ki ga starša znotraj doma ustvarjata in ki ga otroci ponotranjijo. Tega nezavedno v življenju tudi iščejo in stalno ponavljajo. Nadalje je pomemben tudi odnos, kakršnega ima vsak starš posebej z otrokom. A še vedno je najbolj pomemben tisti, ki se dogaja med staršema.

Pretepanje, kričanje, zmerjanje, grožnje, obtoževanja in poniževanja so za otroke strup! Strup, ki se zažre v vsako celico posebej. Ker otrok in nato odrasla oseba ta strup še vedno ohranja znotraj sebe, ga na različne načine preigrava. Če na primer mati očeta ponižuje, bo lahko hčerka, ki je bila temu priča, pozneje v življenju poniževala moške okoli sebe ali bo sama tarča poniževanj. Lahko bo poniževala tudi oba starša. Mamo bo lahko sovražila, ker je sramotila njenega očeta, očeta pa, ker si je sramotenje dovolil. Prav tako je s pretepanjem, kričanjem ali tedni oziroma z meseci molka.

Vsaka mama lahko za svojega otroka naredi največ, če ljubi ali vsaj ne kritizira očeta svojih otrok. Prav tako lahko vsak oče največ naredi za svojega otroka, če ljubi ali vsaj ne kritizira mame svojih otrok. Otroci imajo namreč v sebi radi oba starša.

Otroštvo je še kako pomembno! Stvari, ki se dogajajo v otroštvu, imajo lahko posledice v odrasli dobi, ne da bi se tega zares zavedali. Morda je danes v vlogi rablja prav tisti, ki je bil v otroštvu v vlogi žrtve. Takrat nemočen, danes močan. A na žalost še vedno ujetnik. Tokrat lastnega uma. Dejstvo je, da otroci niso krivi za to, kar se jim v otroški dobi slabega dogaja. So nemočni, a ko odrastejo, ni več tako.

Lahko se odločijo, da ne bodo premlevali svojih čustev na sto in en način, in se odločijo za nekaj boljšega. Namesto da si rečejo: Tudi meni se je to dogajalo, pa sem preživel, si raje rečejo: Ne želim, da se kaj takega dogaja še komu okoli mene. Na življenje v odrasli dobi imamo vpliv, nismo nemočni in svet lahko obračamo na bolje. Vsak zase. Jaz, ti, on, mi, vi, večina.

Vsak šteje, vsak ima moč Učimo, rastemo in razvijamo se lahko vse življenje. Tudi v odrasli dobi lahko marsikdo iz izkušenj, ki jih je morda izkusil na lastni koži, vrne žogico nazaj. Ve, kako je bilo, ko je bil udarjen, in zdaj ve, kako udariti naprej. Tu nimam v mislih fizičnih udarcev, temveč merim na tiste zahrbtne, ki se pogosto dogajajo tudi v poslovnem svetu ali v svetu odraščanja.

Da bodo napisane besede dobile še zvok in sliko, vas lepo vabim, da si pogledate kratek film:

Vsak izmed nas šteje. Tudi vi imate moč!