Uporabnik ali naprava: kdo se pravzaprav prilagaja komu

Ste morda nedavno zamenjali mobilni telefon? Ali tablico? Tudi če ste si zamislili samo novejšo napravo z istim operacijskim sistemom, ste imeli ob tem kar nekaj dela: prenos nastavitev, uporabniških podatkov, ponovna namestitev vseh aplikacij in njihovih priljubljenih postavitev … Potem vas novejša različica istega operacijskega sistema, za katerega ste (očitno zmotno) mislili, da ga obvladate do potankosti, "prijazno" preseneti še z "izboljšano menijsko strukturo", kar prevedeno v preprosti jezik vsakdanje rabe pomeni, da neke funkcije ali nastavitve, ki jo redno uporabljate, ni več tam, kjer je bila prej. To seveda pomeni dodatno učenje. Tako kot me ne navduši, da v veleblagovnici, kjer pogosto kupujem, prestavijo riž iz 17. v 25. vrsto polic, da sem ga potem prisiljen ponovno iskati. In zapravljati svoj čas, ki bi ga gotovo znal in želel uporabiti drugače.

Še več "zabave" je, če zamenjate tabor Če vsega tega dela s prenosom svojega digitalnega življenjskega prostora s stare na novo mobilno napravo niste imeli, potem spadate v tisto vsak dan manjšo skupino uporabnikov, ki tablic najverjetneje niti ne potrebuje oziroma uporablja mobilni telefon predvsem za telefoniranje. Nič hudega, vsakdo zase ve, kaj potrebuje in kaj mu ustreza. Marsikdaj vam to celo zavidam.

So pa tudi takšni, ki se med zamenjavo naprave odločijo zajadrati v druge vode: iz Appla v Android, morda iz Androida v Windows Phone (ki, mimogrede, kmalu, ko predvidoma julija pride na trg Windows 10, ne bo več obstajal s tem imenom) ali kako drugače med temi omenjenimi tremi operacijskimi sistemi. Takrat se prava in predvsem dolgotrajna zabava šele začne. Trenutek resnice Neki program, ki smo ga vzljubili v prejšnjem operacijskem sistemu, ne obstaja v drugem. To nas, uporabnike, moti, ker nas pri naših zvestih digitalnih napravah načeloma niti ne zanimajo ničle in enke (razen seveda ljubiteljsko), temveč nas zanima, da nam takrat, ko to hočemo, na kraju, kjer v nekem trenutku smo, opravi to, kar od nje hočemo in pričakujemo. Nič več in nič manj.

Potem pridemo do pomembne ugotovitve: da bi nam naprava ustregla in postregla tisto, kar od nje hočemo, se moramo mi prilagoditi in prilagajati njej. Če napravo zamenjamo, se začne novo učenje, novo prilagajanje, ki morda niti ne bo izvedljivo v pričakovani celoti. Nimamo polnega nadzora nad napravami. Če smo pridni in napravo spoznamo do te mere, da se ji prilagodimo, nam bo (zelo verjetno) ugodila.

Torej priznajmo, bolj se mi prilagajamo napravam kot one nam. Pa pri tem niti ne mislim na to, kako nam spreminjajo življenjski ritem in potek običajnega dneva, mislim zgolj na to, kako od naprave dobiti to, kar od nje pričakujemo. Pri razpoznavanju gibov dobro kaže Zato ne preseneča, da vizionarji in evangelisti informacijske tehnologije sanjajo o napravah, ki bi se prilagajale nam, namesto da bi se mi še naprej prilagajali njim. Ki bi razumele naše premike in gibe. Našo izgovorjeno besedo. V neki naslednji razvojni fazi tudi dojele naše misli. Spoznale naše razmišljanje in poglede na svet, poznale naše izkušnje in preference ter na podlagi tega predvidele naše nadaljnje korake in bile pri tem vedno malo pred nami.

Pri razpoznavanju gibov se je kar precej že zgodilo pri raznih igralnih napravah. Interakcija z uporabnikom poteka zgolj z različnimi premiki rok, nog in celega telesa, krivulja učenja traja dobesedno le nekaj sekund. Še bolj pa bo privlačno, ko bo iz sveta iger to preraslo tudi v svet "resnih" opravil. Seveda ob pogoju, da se ne bodo pojavljali nesporazumi in komunikacijski šumi. Jeziki so preveč bogati, da bi jih računalniško opredelili Že pri jeziku se zelo zaplete. Že če pogledamo katerikoli posamezni jezik, vidimo, kako zelo obsežna so njegova jezikovna pravila in značilnosti, da o narečjih niti ne govorim. Nekaj, kar vsaj na stopnji zdajšnjega informacijskega razvoja ne moremo spraviti v algoritme. Vse to že za en sam jezik.

Potem se moramo sprijazniti, da je jezikov zelo veliko in da s tržnega vidika podjetjem vsi niso enako zanimivi. Želite hiter dokaz? Koliko avtomobilov, ki so na prodaj v Sloveniji, ima na svojih armaturnih ploščah v pametnih sistemih, kot jim že rečejo, menije v slovenščini?

Ali se lahko torej bojimo, da se bo svet razdelil na območja, kjer govorijo jezike, za katere bo obstajala polna informacijska podpora, in jezike, kjer te ne bo oziroma bo prišla (veliko) pozneje? Pred leti sem že zapisal, da noben računalnik ne more nadomestiti dobrega prevajalca, pri tej trditvi vztrajam še naprej, kljub znatnemu napredku v tehnologijah računalniške lingvistike. O branju misli pa kdaj drugič Nato pride še tista najvišja razvojna faza, ko naj bi dobili naprave, ki se bodo odzivale na naše misli. Sliši se vabljivo, a po drugi strani se sprašujem, ali si pravzaprav želim, da mi naprava bere in tako tudi nadzoruje misli. A to je že tako široka zgodba, da jo bom raje prihranil za kdaj drugič.