Svetovni biseri

Začelo se je nedolžno, kot je pri hudih prepirih navadno. Tuj avto sem moral prepeljati od točke A do točke B in nekateri lastniki radi zaslišijo hkrati zvok radia in motorja, ko vžgejo motor. Pomislil sem, da bi napravo ugasnil, a si rekel, da bom že zdržal tisto nostalgično disco štanco, saj kaj hujšega ne more priti na spored. Napaka, napaka. Po skladbi je napočil silno dolg monolog napovedovalke, pač po zgledu cerkvenih pridig. Obnavljam po spominu: napovedovalka si je za temo izbrala novico, da so Carli Bruni za neko filmsko snemanje ponudili le sindikalno plačilo, 12 evrov na uro ali nekaj takega, kar je odklonila. Komentar je zavil v spraševanje o tem, kaj je narobe s Carlo, kdo si pa misli, da je? Saj celo napovedovalka sama dela za nižje plačilo, Carla pa noče! Pa nekvalificirani delavci in delavke, ki delajo še za manjši denar? V tem trenutku sem bil že sredi prepira. Z močnim glasom in ostrim pogledom sem v radio zavpil, da je Carla Bruni pač svetovno znana pevka, manekenka, igralka. Napovedovalka se ni dala – je že govorila o tem, kako se nekateri visoko nosijo. Zdaj sem še vpil v radio vse, kar sem kdaj slišal o Carli, a ni pomagalo. Napovedovalka je pridigala in pridigala. Uporabil sem še zadnje orožje: saj je žena francoskega predsednika! Ni pomagalo. Nazadnje sem hotel ugasniti radio, a besen nisem našel gumba. Sem kar odtrgal celo ploščico in jo zabrisal nekam proti prtljažniku.

Pripetljaj me je spomnil, zakaj raje poslušam kruljenje v želodcu kot komercialne radie. Povsod lahko preberete, da biti komercialen pomeni iskati najmanjši skupni imenovalec, a kaj to zares pomeni? V mikrofon govorite tisto, kar si ljudstvo misli, torej skrajni populizem. In ko ljudje zaslišijo tako rekoč samega sebe prek radia, si rečejo, matr, sem pameten. In postanejo zelo zadovoljni s seboj, kar je smisel vse komercialne ponudbe. In ker so zadovoljni s seboj, se prijavijo za napovedovalce in govorijo tisto, kar so jim govorili drugi. Krog je sklenjen. Bolj je medij komercialen, več po njem govorijo oni, ki nimajo česa povedati.

Zato je čas, da se danes posvetimo slovenskemu narcisizmu. Če pripadnike mnogoštevilčnega naroda vprašajo, koliko je med njimi nadpovprečnih voznikov, se jih bo po lastni presoji vanje uvrstilo 70 %. Svoje možnosti precenjujemo, kar je evolucijska prednost. Delno precenjevanje je torej normalno. Kaj pa mali narodi? Vse je hitro dosegljivo, vsak je prvak v nečem, zato odstotek precenjevanja raste. Nedavno sem v istem dnevu odprl Delo in Dnevnik. V prvem je strokovnjak podal naslednjo sliko o Sloveniji: "Tu je sto tisoč brezposelnih in približno tristo tisoč ljudi, ki dosegajo bistveno podpovprečno dodano vrednost in so nezaposljivi za zahtevnejše tehnologije in programe. ". Au, žalostno. Sem raje segel po Dnevniku. Pričakala me je velika anketa o uspešnosti med Slovenci, ki: "..je pokazala, da več kot 97 odstotkov ljudi sebe zaznava kot srednje, precej oziroma zelo uspešne. Neuspešnih skorajda ni."

Oprostite, moment. Če prav razumem podatke, imamo pri nas pol milijona upokojencev, skoraj toliko nezaposlenih oziroma nezaposljivih v sodobni družbi, a kar se tiče uspešnosti, tudi karierne, smo pa vsi zelo zadovoljni? Ni čudno, da smo pred desetletjem pripravljali novo Švico, sedaj pa smo jo že prerasli in se preusmerili na Silicijevo dolino, torej Ameriko samo! Še malo, pa bomo Azijski tiger!

Eeeee..... (dobro, mogoče nisem zadosti empatičen, mogoče gre razmišljanje takole: "Izobrazil sem se za nezaposljivega, kar sem tudi postal, torej se mi je kariera uresničila in sem zato zelo zadovoljen. Tudi svojim otrokom bom svetoval, naj me posnemajo.")

Vsakdanje je, da se napovedovalka na lokalnem radiu zgraža, ker je manj plačana od Carle Bruni, vesoljno občinstvo pa ji navdušeno prikimava. Gotovo je gospa, ki na okencu številka 5 prelaga modre formularje, stegnila glavo do sosednjega okenca, kjer gospa prelaga rdeče obrazce, da sta za trenutek odložili delo in se skupaj škandalizirali nad Carlo.

Tovrstni skrajni narcisizem se zlepi skupaj s prislovično slovensko egalitarnostjo (vse je isto, vse enako), kar potegne za seboj razne posledice. Recimo izenačevanje dela: filmska vloga Carle Bruni v Parizu je enaka monologu pred mikrofonom v ljubljanski izbici. Izenačevanje oseb: pri nas imamo vsi čim bolj enake plače, pa če si Carla ali Francka. Pri nas v karieri ni preteklosti, so samo vedno novi začetki z ničle. Karierne izkušnje zamenjajo družinsko prijateljske in nam omogočijo negativno selekcijo pri kadrovanju, kar je spet nova oblika egalitarnosti. Predvsem pa cementira temelj slovenstva, strah pred spremembami. Če smo vsi zelo zadovoljni s seboj, potem pa res ni treba nič spremeniti, mar ne?

Kot pravijo v TV-prodaji: a to še ni vse! Zadovoljni smo res, zaznamo pa seveda razmik med svetom in seboj. Napovedovalka si je tisti dan pogledala Carlo, ugotovila, da sta enako sposobni, nadarjeni, slavni, opravljata enako delo, hkrati pa je Carla bolje plačana. Grenko jo je zbodlo pri srcu! Ena sama razlaga je možna: godi se nam krivica! Svet ni urejen, zloben in hudoben je, krivičen. Zarotil se je proti nam, dajmo se še bolj ukvarjat sami s sabo, kaznujmo tujino s tem, da jo ignoriramo. Prej ali slej nas bodo odkrili in padli na kolena pred nami ter nas prosili odpuščanja. O, pravična bo kazen - vrnili bodo proizvodnjo iz Bangladeša in spet bomo lahko pokazali, kako pridni smo. Napovedovalka pa bo pogledala skozi okno in na poledenelem pločniku opazila Carlo Bruni, kako prosjači kot prodajalka vžigalic. Šla bo in na ponvi prežarila dvanajst kovancev po evro, da jih bo stresla ubogi Carli v premrzle roke – naj se pogreje, revica, saj zamerljivi pa nismo.

Do uresničitve poetične pravice pa nam pomaga zdržati vse hujšo krizo le zadovoljstvo nad samim sabo.