Srdjan Cvjetović

Petek,
23. 5. 2014,
20.49

Osveženo pred

1 leto, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Srdjan Cvjetović

Petek, 23. 5. 2014, 20.49

1 leto, 2 meseca

Sveta je konec. Spet.

Srdjan Cvjetović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Mediji bodo za doseganje višje branosti ali izpolnitve želja lastnikov/naročnikov/interesnih skupin naredili marsikaj - tudi manipulirali. Enkrat s čustvi, drugič z znanstvenimi objavami, tretjič ...

Za slabo vzdušje in nizko moralo ste krivi mediji, slišimo neredko. Nekaj resnice gotovo je v tem, sploh zato, ker je lažje, ceneje in hitreje ustvariti senzacionalistično novičko, kot pa z besedami nepristransko naslikati temeljito raziskana in preverjena dejstva.

Toda ob tem se včasih (verjetno z namenom) pozablja, da mediji strežemo predvsem tisto, kar bralstvo od nas zahteva in pričakuje.

Ne verjamete? Kaj je privlačnega v krizah, nesrečah in katastrofah? Ali mislite, da so bolj brane novice o naravnih in prometnih nesrečah ali o dosežku nekega znanstvenika? O političnem škandalu ali o nekem uspešnem podjetju? O mečkanju pod rjuhami v resničnostnem šovu ali o svetovnem preboju nekega mladega start-up podjetja? O napovedih svetovne katastrofe ali o napovedih uspešnega razvoja – pod pogojem, da gre za z dejstvi utemeljene napovedi in ne za predvolilne puhlice, ko vsi obljubljajo vse, a ko so nekateri izmed njih potem izvoljeni, naenkrat nihče več ne zmore in ne zna ničesar.

Potem pride še poletje, ko nekaj več srečnežev lahko odide na dopust in ko obenem za večino bralcev zaželenih in iskanih novic (taistih, za katere potem pravijo, da jih utrujajo in spravljajo v slabo voljo) ni več toliko. Pravi čas za razne napovedi, če so črnoglede, pa še toliko bolje, ker je najbrž lažje kar tarnati kot pa premisliti, kako kaj izboljšati – od dnevne politike pa do gospodarske krize in podnebnih sprememb.

Še dobro, da se niti ena od mnogo medijskih in/ali gostilniških katastrofičnih napovedi, po katerih naj bi svet že zdavnaj (večkrat) propadel, ni uresničila. Priznajmo si, ta naš današnji svet je daleč od idealnega, ampak rad verjamem, da na robu propada ali blizu njega vendarle še ni. Za komarji nihče ne bi jokal Ta teden je po svetu in tudi pri nas krožila novica, da bi ob uresničitvi uradno podprtih predpostavk in teorij o podnebnih spremembah tudi cesarski pingvini lahko izginili z Antarktike v nekem določljivem in predvsem ne pretirano oddaljenem času. Ta novica je požela veliko več medijskega prostora kot o vedno znova rekordni vrednosti količine antarktičnega ledu.

Seveda je sprožila tudi veliko javnega sočustvovanja, kajti komu se ne bi smilile te simpatične živali? Če bi napisali, da so ogroženi kakšni črvi ali komarji ali kakšna druga žival, ki ne izziva ljubečih čustev, sporočilo le ne bi bilo tako močno. Senzacija je na visoki ceni, živalske in rastlinske vrste pa so skozi zgodovino našega planeta izginjale. Mediji se pri povzemanju večinoma niso poglabljali v to, ali so temeljne predpostavke veljavne ali ne, znanstvene objave pa to (načeloma) korektno opredelijo. "Funkcionalna" znanost Kaj pa, če so skrb vzbujajoče (medijske) napovedi in njihova natančnost napovedi neutemeljene? Znanstveniki (in izvajalci anket in še marsikdo) so sicer prav tako kot vsi mi na trgu in zato včasih morda padejo v past in skušnjavo, da svoje rezultate priredijo temu, kar bi nekdo rad slišal – tako kot nas politiki zasipavajo z všečnimi predvolilnimi obljubami do te mere, da je velikokrat že od daleč jasno, da gre za ponesrečeno promocijo, ki ji ciljno občinstvo le ne bo nasedlo.

Tako preprosto je to, zavržejo meritve, ki jim ne ustrezajo, merijo tako, da gre v smer tega, kar hočejo dokazati, da o nenamernih napakah – ko sploh ne vedo, ali je tisto, kar merijo, dejansko tisto, kar želijo izmeriti – sploh ne razglabljam.

Toda resne znanstvene revije naj si ne bi privoščile objaviti nekaj, kar ni v skladu s strogimi znanstvenimi merili. V idealnem svetu že ne. Mediji hočejo večjo zgodbo, kot jo daje znanost Tu pa je še ena velika težava, za katero so res krivi mediji: v svoji želji, da je novica čim bolj privlačna (beri: bombastična), mediji nestrokovno povzamejo znanstvena dejstva na način, ki trdi ali napoveduje več kot znanstveni vir, ki ga navajajo.

Znanstveniki namreč v svojih objavah (načeloma) zelo natančno opredelijo predpostavke, pogoje, omejitve, mogoče vire napak in druge okoliščine, ki so za medije neprivlačen droben tisk. Tako se na nepopolnih, izkrivljenih ali celo zavajajočih medijskih interpretacijah ustvarjajo napačni sklepi, na podlagi katerih nekdo sprejema napačna odločitve. Žal že videno. Vsak dan. Konec sveta razglašajo mediji, ne znanstvene objave Takšne medijske interpretacije znanstvenih trditev kratkoročno prinesejo (popačeno) slavo tudi znanstvenikom, a so nož v hrbet in strel v nogo znanosti nasploh, ko se izkažejo kot zgrešene. Pripeljejo do tega, da upade splošno zaupanje v znanost, ki naj bi zlasti v svojem naravoslovnem segmentu morala biti zelo natančna. Mediji pa zaradi zgrešenih interpretacij nimajo neke pretirane škode: demantijev in starih zgodb se večinoma ne bere.

Naslednja posledica je, da se bodo resni in pristni znanstveniki še težje uveljavljali v boju pred plazom raznih psevdoznanstvenikov ter da politika in gospodarstvo ne bosta imela pravih virov za sprejemanje dobrih odločitev.

Kam vodijo slabe in napačne odločitve tistih, ki nam posredno in neposredno krojijo življenja, pa žal že vsi preveč dobro vemo.