Ponedeljek, 14. 11. 2011, 7.50
8 let, 7 mesecev
Strah pred letenjem
Poznam le enega človeka, ki je to že naredil. Matevž Lenarčič je v osemdesetih dneh uresničil ta rahlo nori podvig prek Ukrajine, Kazahstana, Mongolije, Rusije, Sibirije, Aljaske, Kanade, ZDA, Grenlandije in Islandije. Resno se je moral spopadati z lokalnimi birokrati, s svojim malim motornim jadralnim letalom in, konec koncev, sam s sabo. Za Bajkalskim jezerom sta ga ruska miga prisilila k pristanku, nad večno meglo Ohotskega morja ni vedel, ali se bo zmešalo njemu ali letalu, na Labradorju se mu je dve uri leta do najbližjega letališča pokvaril propeler, nad Ameriko mu je odletel pokrov motorja, iz Kanade je moral brez dovoljenja pobegniti čez Severni Atlantik … Več kot spodobna avantura, od katere je Lenarčiču ostalo za dve leti kredita, nam pa panoramske fotografije divje narave, ki je s ptičje perspektive videti neskončno očarljiva in samoumevno naša.
Lenarčič gre spet okoli sveta, tokrat v nasprotni smeri, proti zahodu, nad najvišjimi vrhovi petih celin, tremi oceani in več kot 120 naravnimi parki. Najpomembnejši vidik njegove odprave bo voda, največja dosežka bosta let na Antarktiko in let nad Everestom. Oba podviga sta vprašljiva, Južni pol zaradi denarja (Antarktika je rezervirana za raziskovalce in bogataše), streha sveta pa zaradi tehničnih zmogljivosti letala in potencialnih zdravstvenih težav pilota. Mimogrede bo Lenarčič s posebnim aparatom meril oziroma raziskoval distribucijo saj v ozračju. Črni ogljik je za ogljikovim dioksidom največji onesnaževalec in če bi vedeli, kje se nahaja oziroma giblje, bi ga lahko hitro spravili iz ozračja. Potem na primer ob naslednjem vulkanskem izbruhu ne bi bilo treba zapreti zračnega prostora nad polovico Evrope.
Ob vsej zahtevnosti projekta ima Lenarčič majhno, banalno težavo: njegov let ne zanima potencialnih sponzorjev. Tisti, ki lahko kaj prispevajo v potrebni opremi, še trznejo, onih z denarjem pa se ne da odtajati. Splošno prevladujoče vzdušje – strah – se je preneslo tudi v podjetja, pravi Lenarčič , bojijo se drug drugega, nihče noče tvegati poteze, ki bi lahko bila usodna. Strategija strahu ima še perverznejše ozadje. Projekti (četudi relevantni in inovativni) brez lobistične podpore nimajo nobenih možnosti. Koga brigajo vode sveta, let nad Everestom in saje nad Evropo, če imamo predčasne volitve in je treba (tako ali drugače) sponzorirati tiste, ki bodo lahko že jutri odločali o upravah, nadzornih svetih in drugih življenjsko pomembnih vprašanjih. Sponzorska senzibilnost je potrebna drugje, med tremi, štirimi strankami, v krogu ljudi, ki nas prepričujejo, da je Zemlja ploščata in da je domet naše države servilno izpolnjevanje zahtev večjih, vplivnejših, bolj pokvarjenih.
In potem bo lepega dne spet svetovna razstava, pri kateri vladni propagandisti spet ne bodo vedeli, kaj za vraga naj si izmislijo, pa se bodo spet odločili za malo dizajna in malo umetnosti in bo odteklo nekaj milijonov, spet bo nekdo obljubljal strašne profite (tako kot jih je Pahor po zadnjem Expu v Šanghaju) in vse skupaj bo prekrila sladka pozaba.
Še ena stvar se vidi "z aviona": da Slovenci v svojih vrstah čedalje slabše prenašamo ljudi, ki si upajo, ki zaupajo sodelavcem in sebi, ki verjamejo v stvar. Takšnih že nočemo podpreti. Vendar to ni nič kaj posebej novega, to je slaba usoda tukajšnjih koordinat. Lenarčič bo, če ne drugače, tudi za tokratni polet najel kredit. Ko bo ves skrčen v kabini svojega malega letala frčal okoli sveta 12 ur na dan, se bo lahko nasmehnil težavam, ki si jih Slovenci delamo tam spodaj. Letel bo naprej, proti soncu, proti novemu viharju.