Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Četrtek,
3. 4. 2014,
12.46

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 3. 4. 2014, 12.46

7 let, 1 mesec

Srečna družina strokovnosti

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Nedavno so v Bigrenici v Srbiji dobili novo avtobusno postajališče.

Kot je povedal direktor, dipl. ing., so "temelje skopali v dogovoru s strokovnjaki", "upoštevali so vse predpise" in "v roku" (povedano vsaj trikrat) bodo od zdaj "meščani zaščiteni pred soncem, dežjem in snegom", v dokaz dobrote pa so kar samoiniciativno dozidali še ploščad, ki poveže objekt s cesto – postajališče v Bigrenici.

Zdajle, ko ste si ogledali veliko pridobitev Bigrenice, vam je že jasno, da je streha postajališča tako debela tudi zato, da uporabnike varuje pred padci meteoritov, pobarvana pa rdeče, ker preprečuje napade pterozavrov. Obenem pa vam je tudi jasno, da bosta tista siromaka na postajališču mokra, prepihana in zmrznjena, kljub dobroti avtorjev, ki so jima celo betonirali povezavo med cesto in postajališčem, čeprav očitno predpisi tega ne predvidevajo.

Skratka, nekaj tako štorastega in kilavega lahko naredi samo stroka, kadar je prepuščena sama sebi.

Srečna družina kemikov Na tej točki bi lahko kolumna krenila v smer razprave o uporabnosti, o vključevanju tistih, ki bodo strokovno delo tudi zares morali uporabljati in z njim živeti, a so ti pri nas (in v vseh nekdanjih socialističnih državah) še manj pomembni kot kje drugje. O tem sem že pisal in se ne bi ponavljal, preberite kolumno Zakaj uporabniki molčimo.

Sem se pa na postajališče v Bigrenici spomnil, ko sem bral dopisovanje o srednješolskem priročniku kemije. Začel je Janez Suhadolc, upokojeni profesor s Fakultete za arhitekturo, ki je zapisal takole: "Knjiga je učenjaška natezalnica, intelektualni mučilni pripomoček, učbenik, ki zagotovo priskuti kemijo in vse, kar spada zraven, večini gimnazijcev za vse večne čase." Odgovoril je avtor, Andrej Smrdu, univ. dipl. inž. kemije, užaljeno in na osebni ravni, in povedal, da profesor arhitekture ne more imeti nobenega mnenja o kemijskem učbeniku in končal, seveda, z "Le čevlje sodi naj Kopitar!"

Posebna zanimivost dopisovanja so bili številni komentarji, ki so navdušeno stopili v bran profesorja Smrduja, vsi po vrsti podpisani z ženskimi imeni. Priznam, ustrašil sem se, da je nekdo drug s piedestala najbolj želenih moških izrinil Jana Plestenjaka, a je osnovna primerjava besedil pokazala, da komentarje mogoče piše ena in ista oseba.

Profesorju Smrduju bi vsekakor pritrdil, da naj ga ocenjujejo kolegi strokovnjaki, če bi šlo za univerzitetni priročnik, torej bi bili ciljno občinstvo (bodoči) poklicni kemiki – a gre za gimnazijce in cilj kateregakoli predmeta v srednji šoli bi morala biti logična podlaga, ki jo dijaki odnesejo s seboj za vse življenje, ne le do mature. In o splošnih temeljih naše izobrazbe imamo pravico kaj pripomniti vsi člani družbe, sploh univerzitetno izobraženi.

Srečna družina zgodovinarjev Priznam, tudi sam sem šel skozi podobno zmerjanje kot profesor Suhadolc, le da sem pred petnajstimi leti pisal o učbeniku za zgodovino. Takole je bilo: hčerka je rekla, da se mora naučiti celotno poglavje o tem, kaj so jedli v paleolitiku, in da ne bo mogla na izlet. Debelo sem jo pogledal: "To so bili časi pomanjkanja, torej so jedli vse, kar so lahko ujeli in nabrali. Če se je kdo zvrnil mrtev, so si zapomnili, da tisto ni užitno."

Pokazala mi je učbenik in tam so avtorji na dveh straneh naštevali razne živali in rastline, mislim, da jih je bilo čez sto. In seveda si mora odličen učenec vse skupaj zapomniti in jih znati našteti učitelju na pamet. Bravo! Sedi, pet! Do naslednje ure bo vse pozabil, sploh zato, ker se bo piflal že nekaj drugega.

Objavil sem članek in avtorji so reagirali podobno kot profesor Smrdu – saj nisem zgodovinar! Le čevlje sodi naj Kopitar! Itd. Teh sto snovi naj bi na seznam dobili tako, da so analizirali okamnele izločke praljudi. Kaj naj rečem drugega kot to, da bi tisti ubogi pračlovek, če bi vedel, kakšne težave bo slovenskim učencem povzročal njegov fosilni drek, šel opravljat potrebo v najbolj deročo vodo.

Šolanje Ko sem nekako rinil skozi slovenski šolski sistem, sem nazadnje stiskal zobe in govoril splošno slovensko mantro, da šole v življenju nočem več videti. Ko sem čez kar nekaj let prišel v stik najprej z ameriškimi profesorji na raznih delavnicah, sem se opogumljen vpisal na podiplomski študij v Angliji in doživel točno tisto, kar mi ljudje, ki so šli po podobni poti, razlagajo vsi po vrsti še danes: šok.

Pri nas se profesor vse prepogosto obnaša, kot da bi bil radijski napovedovalec. Prebere vam učbenik, nato pa mu ob priložnosti poveste povedano nazaj in če ste si vse zapomnili, ste odličen učenec. V resnici gre za igro, imenovano Spomin, ki ne razvija ne ustvarjalnosti ne logičnega razmišljanja, marveč samo pomnjenje.

Za nas je torej šokanten sistem, v katerem profesor dan prej sporoči, katero temo morate sami predelati iz učbenikov, da boste lahko pri uri sodelovali v pogovoru, ki bo vključeval tudi primere praktične uporabe. Sistem torej predvideva, da na univerzi že znate brati in se znate tudi učiti; profesorju in vam torej preostanejo dialog, razprava, razmišljanje.

Učenje Pogovorimo se torej o učenju.

Ko se lotimo nečesa novega, dobivamo o dani temi le koščke (s katerimi se ukvarja leva možganska polovica), ki so brez smisla in nas kvečjemu frustrirajo ("Nikoli ne bom tega znal!"). Nekateri ljudje res odnehajo, drugi pa prej ali slej pridejo do točke, ko se koščki sestavijo v celoto, smisel (desna možganska polovica) – doživimo trenutek "Aha!" oziroma "Hevreka!".

Po tistem poznamo pravilo in znamo koščke predvideti. Tista tema nam ni več neznana in, kar je najpomembnejše, ko smo enkrat šli skozi trenutek "Aha!", ga ne pozabimo več.

Če se zataknemo na ravni koščkov, smo piflarji in koščke prej ali slej pozabimo, predvsem pa ni veliko priložnosti, da bi jih v življenju uporabili – če pa poznamo pravilo, lahko koščke vedno skonstruiramo za nazaj, če je že treba.

Vrnimo se torej k prehranjevanju praljudi. Naštevanje njihove hrane so koščki, trenutek "Aha!" pa je uvid, da so pač jedli vse, kar so lahko zgrabili. In če ste to doumeli, lahko vedno začnete naštevati živali in rastline. Če pa niste doumeli pravila, vam bo to neprestano ostalo skrito in vas žulilo. Naši možgani so namreč narejeni za trenutke "Aha!", narejeni so za zgodbe.

Sto koščkov, ki se ne sestavijo v smisel, ni učbenik, marveč seznam za mesečni nakup v supermarketu. So polizdelek, slabo opravljeno delo, vzrok frustracij tistih, ki naj bi po takem učbeniku študirali – drama brez katarze, draženje brez orgazma.

Še posebej nesmiselno je piflanje koščkov v dobi interneta – svetovni splet sam je preobilje koščkov, na katerem manjka ravno trenutkov "Aha!". Če torej človek, ki ga v mladosti nismo zdresirali, da zahteva "Hevreko!", pride med same koščke, bo prej ali slej sestavil edini smisel, ki ga je sposoben – zaroto. V Sloveniji imamo uradno večino prebivalstva funkcionalno nepismenih, zato ni čudno, da so naše gibalo vesolja murglje, pa janšoti, pa Natove kemikalije, pa …

Dober učbenik je torej tisti, ki ponudi širšo sliko, učenci pa potem iščejo na dano temo koščke, ki jo potrjujejo – še posebej nagrajen pa bi moral biti učenec, ki najde košček, ki ji ne ustreza.

Zakaj koščki in čemu celota?

Naj poskusim našteti razloge za piflarsko izobraževanje in proti njemu. Najprej razlogi za:

1. Vsak režim, pod katerim smo bili do zdaj, se je najbolj bal širše slike. Od Avstro-Ogrske prek januarske diktature in okupacij do komunistov – zlato pravilo izobraževanja: bolj se otroci piflajo, manj razmišljajo.

2. Piflanje ljudem privzgoji občutek krivde: vedno namreč obstaja nekaj, česar se nismo napiflali, česar "ne znamo". Zato smo raje tiho, nočemo spraševati, sovražimo učenje (=piflanje) in nas je še bolj strah sprememb, ker se nam zdi, da prinašajo novo piflanje, pa nobenega smisla.

3. S piflanjem poteka selekcija, ki spodbuja najbolj konformistične ljudi. Ker so, recimo, za vpis na medicinsko fakulteto dovolj le ocene, lahko predvidimo, da bo na študij vpisanih več ljudi z dobrim spominom, ki bodo predvsem ženskega spola. Kakšno povezavo ima oboje z dobrim zdravljenjem, pa ne bi vedel. Doktor House tako pri nas ni mogoč.

4. Piflanje je edino, kar so sposobni kot učenje prepoznati ljudje, katerih kult je fizično delo. Pri nas ni pomemben učinek, marveč porabljene ure. Če jih porabite za nesmisel, vas nihče ne bo kregal, celo zadovoljni bodo.

5. Ljudje, ki so sposobni iz množice koščkov potegniti smisel, vzbujajo strah, da bodo izstopili iz množice, postali vodilni in torej "nekaj več" – česar se prislovično egalitarna družba, najbolj boji. Negativna selekcija pač mora upravičiti svoje ime.

6. Piflanje koščkov brez razumevanja v človeku vzbudi občutek nemoči in ker si želi smisla, mu ga lahko ponudi le veliki Vodja, ki za ubogega piflarja generira trenutke "Hevreka!", čeprav še tako privlečeni iz riti.

7. Edino učenje s piflanjem državnemu gospodarstvu omogoča, da ostane polkolonialno, da torej dela razna sestavljanja, šivanja in podobne posle lon, medtem ko smisel (celoto) upravljajo drugje.

8. Dejansko obstaja del populacije, ki ima celoto samo za nabor koščkov in meni, da tisti, ki je naštel 300 koščkov, smisel bolje obvlada od onega, ki jih je naštel le sto. Ti ljudje tudi mislijo, da je boljši pisatelj tisti, ki je prodal več knjig, in najboljši igralec oni, ki je največ zaslužil. Rojeni so z malce spremenjenimi možgani in verjetno jih je v populaciji približno dva ali tri odstotke.

9. Vsak učbenik je ocenjen znotraj malega kroga kolegov in kolegic strokovnjakov z istega področja, torej se trudi ugajati njim. Avtorji tako pišejo prestrokovno, saj hočejo impresionirati svoje vrstnike. V resnici bi moral učbenik napisati najet, zelo spreten pisec, ki o zadevi nima pojma in ki bi tesno sodeloval z avtorjem strokovnjakom. Ko bi bilo piscu jasno, bi bilo jasno tudi učencu.

10. Če vam povem, da so praljudje jedli vse, kar je bilo užitnega, se mi boste le nasmehnili in me prezirljivo pogledali, češ, kako neizobražen je tale gumpec. Če vam naštejem 105 rastlin in živali, se mi boste priklonili, kako zelo študiran sem. Občinstvo, vzgojeno v določenem sistemu, sprejema to kot normo, vse drugo je vredno posmeha. Veliko poguma je potrebnega za ravnanje, nasprotno pričakovanjem. Tak pogum ne vodi do velikih karier, sploh ne v majhnih družbah.

11. Širša slika iz rok učiteljev iztrga veliko moči maltretiranja. Vprašani ste o prehranjevanju praljudi in naštejete le 95 sestavin. O, reče, učitelj, žal, tole pa ne bo odlično.

12. Tisti učbenik za zgodovino je imel 270 strani. Če bi se posvetil smislu, namesto naštevanju, bi jih imel največ 40, recimo. Bi še deloval strah vzbujajoče? Bi še deloval kot znanost?

13. Avtorji so plačani po besedi, ne po učinku.

14. Štetje koščkov, ki se jih je napiflal učenec, daje občutek objektivnosti ocenjevanju, predvsem pa od učitelja zahteva manj razumevanja in manj dela. Tako lahko za preverjanje znanja vpeljejo veliko čudo tehnike, teste za obkrožanje.

15. Učni načrt v veliki meri predvideva drobljenje na koščke in ne spodbuja drugačnih pristopov. Pišejo ga pač ljudje iz stroke, torej majhen krog drug drugemu.

16. Šolski sistem je podoba družbe.

17. Itd., v neskončnost.

Pa še razlogi proti piflanju:

1. Ljudje, ki zahtevajo smisel in so se navajeni prikopati do njega, bi dejansko spremenili družbo. Predstavljajte si, da bi res postali svetilnik Evrope™ in druga Švica™? Pa se zavedate, da bi v tem primeru morali žrtvovati egalitarnost, nespremenljivost, predvsem pa bi volili drugačne politike in nameščali drugačne kadre?

Skratka, ker je 17 razlogov več od enega samega, bomo ostali pri piflanju.

Srečna družina ekonomistov Zdaj, ko smo si ogledali prednosti piflanja za mirno, neustvarjalno, pasivno in drugim prepuščeno življenje, skočimo še na ono stran, med tiste, ki učence silijo v nažiranje s koščki. Mogoče je, da so tudi sami piflarji – da so tako začeli, se potem na univerzi konformistično priliznili (kar je itak glavna odlika piflarjev, glejte točko 3 zgornjega seznama) in sami postali profesorji.

Vmes realnosti življenja niso niti izkusili, saj so neprestano v varnem akademskem slonokoščenem stolpu. Ker so s piflanjem naredili veliko kariero in so po srcu dobri, seveda svoj uspeh privoščijo tudi prihajajočim generacijam, zato jih učijo edino, kar znajo sami, torej piflanja. Drugega kot naštevanja koščkov itak niso sposobni.

Glavni razlog nedvomno tiči v človekovi težnji po ugodju in ni večjega, kot ga nudijo srečne družine. Če nekomu rečem, da je genij in mi vrne z istim komplimentom, kako vesela in zadovoljna sva, koliko lepši je svet! Zato pač iščemo prijatelje laskavce in bežimo pred tistimi, ki nas opozorijo na neumnosti, ki jih počnemo. Tisti, ki nam pomagajo pri stiku z realnostjo, pa nam res ne morejo želeti dobro, mar ne?

Zato pač samo kemiki ocenjujejo kemijske učbenike, samo zgodovinarji zgodovinske, samo gradbeniki spomenik v Bigrenici in tako dalje.

Pojav je človeški, zato vsesplošen.

In zadnja desetletja je svet, vsaj zahodni, vedno bolj žrtev srečne družine ekonomistov. Njej smo izročili upe za naše blagostanje in njihovi recepti nas bodo popeljali do zvezd. V resnici pa vedno slabše kaže in srečna družina ekonomistov je razpadla na frakcije, spremenila se je v nekakšno TV-žajfnico, Dallas, v kateri drug na drugega valijo krivdo za spodletele recepte.

Pomembnih stvari preprosto ne smemo prepustiti samo strokovnjakom ene smeri; svet je cel in le zaradi naše vzgoje in kulture razpada na koščke. Sestavimo ga lahko samo s sodelovanjem, s tem, da različna področja sešijemo spet skupaj in jih ne prepustimo strokovnjakom ene same smeri. Samo celosten bo spet dobil svoj smisel, za katerega smo bili narejeni, četudi se ga še tako trudimo zanemarjati.