Sram me je!

Priznam, da me je sram tega, kako sem se odzval na novico o Nobelovi nagradi za mir, ampak ker mislim, da moja reakcija predstavlja reakcijo povprečnega državljana EU-ja, bom napisal kolumno o tistem trenutku. Po dnevih potovanja po svetu se končno sprehajam v miru po naravi in nabiram energijo za nove delovne izzive. Telefon je na stanju "tiho". Ko ga prvič pogledam, vidim, da imam številne zgrešene klice. Prevzame me panika. Številk ne poznam. Nekaj se je moralo zgoditi. Izberem eno in vrnem klic. Na drugi strani novinar, ki me sprašuje po prvem komentarju ... Ostanem brez besed. Rad bi komentiral. Ne bi rad deloval nepripravljeno, vendar nimam pojma, o čem bi moral v petek dopoldne, ko se sprehajam po navdihujočih, jesenskih, zelenih livadah modrovati! Iskreno nimam pojma, kaj se dogaja v tistem trenutku po svetu ali Sloveniji. Moja prva misel je: "Vlada je padla." Vlada ni padla. Novinarja, preden se sam osmešim, raje prosim, da me seznani z zadnjimi novicami. V trenutku, ko mi pove, da je Evropska unija dobila Nobelovo nagrado za mir, pa je smeh močnejši od kakršnegakoli nadzora nad mojimi reakcijami! Pošteno in globoko se nasmejim, preden pridem nazaj do sape in spregovorim nekaj politično "»nekorektnih" besed: "No, če so dobili Nobelovo nagrado za mir Obama, Al Gore in Arafat, potem jo lahko še Evropska unija!" Kot predsednik Slovenskega panevropskega gibanja si seveda takšnega odziva ne bi smel privoščiti, ampak bil je popolnoma človeški in verjetno enak tisočim drugih po svetu. Norveški Nobelov odbor nas je spet presenetil s šokantno izbiro. "EU je premagal hudo konkurenco ruskih pevk Pussy Riot," mi je poudaril novinar na telefonski zvezi. Evropska unija je dobila priznanje zato, ker je v preteklih šestdesetih letih prispevala k napredku miru in sprave, demokracije in človekovih pravic v Evropi. EU je pomagal Evropo popeljati od celine vojne do celine miru. In vsemu temu ne morem oporekati. Panevropsko gibanje se je rodilo leta 1920 iz moralnih, političnih in človeških ruševin prve svetovne vojne. Ustanovil ga je grof Kalergi, ki je preživel vse svojo življenje znotraj avstro-ogrskega cesarstva – edine multinacionalne strukture tistega časa, ki je nekaj sto let zagotavljala mir in stabilnost različnim narodom. V multinacionalni državi je spoznal možnost sobivanja in notranjega ravnovesja. Napisal je manifest Panevropa in svetu podaril utopično vizijo, ki je po drugi svetovni vojni postala realnost. Svetovni voditelji so ugotovili, da stara celina potrebuje politično revolucijo, in so začeli graditi Evropske skupnosti, ki so nas pripeljale do današnjih časov. Po ureditvi dunajskega kongresa, ki je Evropi leta 1815 podaril skoraj sto let miru in stabilnosti, je Evropska unija edini projekt, ki se lahko pohvali z enakim uspehom. Na celini, kjer je bil mir figurativno le vmesni prostor med dvema vojnima, že šestdeset let napreduje in se širi prostor stabilnosti in sožitja. Če je vse to res, zakaj sem se potem smejal, ko so povedali novico o Nobelovi nagradi? Oziroma zakaj skoraj vsi državljani Evrope niso začutili pravega navdušenja? Zelo verjetno zato, ker je trenutek, ki so ga norveški akademiki izbrali, popolnoma neprimeren. Namesto da bi sprožili val navdušenja, so zaradi napačne "tempiranosti" sprožili še en val posmehovanja Nobelovi instituciji, ki ima v zadnjih letih že tako ali tako težave z lastnim ugledom zaradi številnih neprimernih odločitev. Unija je v zadnjih letih popolnoma ustavila dejaven pristop k širitvenemu procesu, ki je dejansko zagotavljal vizijo celine in stabilnost. Ceno danes plačujejo vse balkanske države, ki ne vedo točno, kdaj in kako bodo postale članice EU-ja. Dodatno ima Unija ogromne težave pri upravljanju oziroma primernem reagiranju na svetovnih žariščih življenjskega pomena za lastno prihodnost, kot sta Severna Afrika in Bližnji vzhod. Unija je dejansko zaostala in se ukvarja sama s seboj. Seveda je Nobelova nagrada "velika čast za vse državljane", kot je izjavil Barroso, ampak v tem trenutku vsem "diši" bolj po prazni gesti, ki prav nič ne bo pripomogla k večji stabilnosti Unije, ki išče sama sebe in se bori za preživetje svoje strukture pod močnim udarom svetovne finančne krize. Seveda če gledamo z drugega zornega kota, je priznanje prišlo pravočasno: dodeljeno je bilo v trenutku, ko se mora svet spomniti na močno sporočilo, ki ga Evropska unija vsebuje, in ko mora sama spet začutiti svojo posebnost. Vendar žal državljani, ki se borijo z vsakdanjim preživetjem in nižanjem življenjskega standarda, v Nobelovem priznanju čutijo bolj pridih po norčevanju. Včasih je pač pomembno ujeti pravi trenutek, da je tudi odločitev prava!