Spopad vrednot

Dogodki, ki so izbruhnili v islamskem svetu zaradi predvajanja nizkoproračunskega filma, ta naj bi domnevno žalil preroka Mohameda, so znova pokazali nekatere fundamentalne razlike v razumevanju sveta in statusu, ki ga imajo nekateri temeljni vrednotni koncepti v posameznih kulturnih okoljih. To potrjuje, da razvpita in pogosto kritizirana teza o spopadu civilizacij, ki jo je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja razvil Samuel Huntington, le ni brez realne osnove. Če lahko obskuren filmček, predvajan na spletnem strežniku YouTube, spravi na desetine ali stotine tisočev ljudi – katerih velikanska večina si ga sploh ni ogledala – v divji bes, da protestirajo, uničujejo ali celo ubijajo, potem to pomeni, da imamo opraviti z mentaliteto, ki je modernemu zahodnemu človeku tuja in pogosto nerazumljiva, v svojem bistvu pa močno nezdružljiva s temeljnimi postulati demokratične družbe. Sploh ker to ni prvi primer tovrstne agresije zoper tiste, ki so domnevno žalili islam. Spomnimo se fatve (smrtne obsodbe) zoper indijskega pisatelja Salmana Rushija zaradi njegovega romana Satanski stihi, pa protestov ob objavi karikatur Mohameda v danskem časopisu Jyllands Posten ter umora nizozemskega režiserja Thea van Gogha zaradi njegovih filmov, kritičnih do islama. Res je, da so tovrstna nasilna dejanja muslimanov pogosto umetno inscenirana in usmerjana od njihovih domačih političnih protagonistov. Vendar brez določene kulturne podlage v smislu prevladujočih vrednotnih vzorcev takšna manipulacija ne bi bila mogoča (ali pa bi jo bilo vsaj bistveno težje prakticirati). Gre predvsem za vprašanje svobode posameznika, na katero je tesno vezana tudi njegova pravica do neoviranega izražanja stališč (ki jo je mogoče omejiti zgolj izjemoma). To je ena od tistih vrednot, na katerih temelji sodobna zahodna civilizacija. A ta vrednota v islamskem svetu (in še kje drugje) nima posebnega mesta, saj je daleč bolj pomembno spoštovanje skupnih religijskih tradicij. Težava nastane, ko ti dve kulturi trčita druga ob drugo. Ko na primer islamski predstavniki zahtevajo od zahodnih držav, da se s prepovedjo tega filma (in podobnih "ekscesov") odpovejo eni od temeljnih predpostavk svoje demokracije. Pri tem je paradoksalno, da kot zavezniki radikalnih islamistov pogosto nastopijo tisti, ki se imajo za izrazito sekularno usmerjene in tako radi kritizirajo domnevno "nazadnjaštvo" krščanskih cerkva (predvsem katoliške). Tisti, za katere je norčevanje iz krščanskih simbolov stvar umetniške svobode ali celo državljanskega poguma, postanejo naenkrat izjemno razumevajoči od verskih občutij muslimanov, zahtevam katerih bi bilo po njihovo treba ugoditi. S tem pripomorejo k spodkopavanju temeljev sekularne družbe. Seveda je prizadetost muslimanov ob skrunitvah preroka mogoče razumeti in jo spoštovati – ravno tako kot prizadetost kristjanov ob raznih "umetniških" instalacijah v slogu zažiga strunjanskega križa. Vendar nikakor ne za ceno odpovedi svobodi izražanja, tudi v primerih, ko sta vsebina in način tega za številne – ali celo za večino – nesprejemljiva.