Sodni metek iz ukradene vile

Sodišče v Velenju se pri sojenju ni trudilo s preverjanji zgodovinskih dejstev, od kod SD ta in številne druge nepremičnine, ki jih stranka ni kupila, in to v položaju, ko je vrnitev stavbe družine Moskovič letos od njih zahtevala celo judovska skupnost. Vrnitve zanesljivo ne zahtevajo zaradi tega, ker bi bilo s tem današnjim premoženjem SD v preteklosti vse čisto.

Novice Evropska judovska skupnost želi nazaj stavbo SD

Dogajanje pa ni problematično le za judovsko skupnost. Tudi za državo je. Nepremičnine iz prejšnjega sistema, ki jih druge stranke nimajo in so zaradi tega nepoštena prednost SD, so z oddajanjem pomemben vir prihodkov SD zadnja desetletja, hkrati pa tej stranki omogočajo, da posluje z velikim primanjkljajem, a kljub temu dobi posojila. Hipotekarna. Več o neplačnih računih v preteklosti, posojilih in tudi premoženju SD lahko preberete tukaj: MILIJONSKI MINUS, NEPLAČANI RAČUNI IN VELIKANSKA POSOJILA.

Pisma z naboji najdejo, sodne pošte ne

Izvršni svet, ki so ga po vojni v času enopartijske diktature vodili komunisti, je vilo Moskovič za svoje protokolarne namene po vojni zaplenil (sekvestiral) v koncentracijskem taborišču umrli judovski družini Moskovič. Sodišče je zaplembo sčasoma razveljavilo, a v rabo dediči stavbe nikoli niso dobili. Vrh tedanje komunistične vlade jo je imel v protokolarni rabi ves čas. Do danes, ko je tam naslednica komunistične stranke. SD.

SD je, da je danes tam, dosegla z menjavo za stavbo nekdanjega centralnega komiteja zveze komunistov, ki je danes del parlamenta. Gre za stavbo, kot je lani poročala revija Reporter, nekdanje banovine, v katero se je po vojni vselila komunistična partija in si jo prilastila. Po pogodbi, ki jo je 16. 3. 1993 za vlado Janeza Drnovška podpisal Mirko Bandelj, je SD za to stavbo, iz katere so prej totalitarno vodili državo, v last dobila Moskovičevo vilo in poslovne prostore na Slovenski 9. 

Nekdanji generalni sekretar vlade Mirko Bandelj Foto: STA ,

Sodišče v Velenju se je ugotavljanju dejstev o tej zanimivi strankarski "privatizaciji" državne lastnine izognilo z razlago, da jim Janše in njegovih odvetnikov ni uspelo najti, da bi jih obvestili o sodnem postopku. Pisma z naboji se najdejo že na pošti, sodnih pošiljk pa Janši nikakor ne uspejo dostaviti. Na sodišču v Velenju so ocenili, da s tem, ko ni odziva, Janša priznava, kar trdi Fajonova, in so z "zamudno sodbo" odločili v prid SD, da za obsežnim nepremičnim premoženjem SD ni kraje. Ni pa to prvi primer "zamudne" sodbe, ko gre za Janšo. V preteklosti na višjih sodiščih niso obveljale. Kako bo s to najnovejšo, bomo še videli. Odvetnik Franci Matoz je napovedal pritožbo.

Sodelovanje vej oblasti: ko niso sposobni najti predsednika vlade

Način poslovanja različnih "vej oblasti", ko sodišče ni sposobno najti predsednika vlade, je nenavaden. Novinarji bolj z leve politične strani trdijo, da je kriv Janša sam, češ da se izmika. A v tem primeru se to zdi nerazumno. Zakaj bi se? Že kar komično pa je bilo, ko je vrhovno sodišče, ko se je Janša odzval na sojenje, v katerem ni imel možnosti obrambe, pozvalo k spodobnemu komuniciranju med vejami oblasti. Tu so pa nenadoma zaznali šefa vlade, čeprav ga po pošti nikakor ne morejo najti? Nepošteno "sojenje", ki se je zgodilo premierju, se lahko tudi vam. Če boste odsotni in ne prevzamete pošte, boste v primeru, da vas toži SD, krivi. Za običajne ljudi, ki si težko privoščijo pritoževanje in pravdanje, je to še večja težava kot za predsednika vlade in na več zadnjih volitvah daleč najuspešnejše politične stranke.

Pomemben dogodek tedna, ki je povezan, pa je bil še, da v parlamentu ni bil izvoljen niti četrti kandidat Boruta Pahorja za ustavnega sodnika Rok Svetlič. Ustavil ga je opozicijski KUL, ki na ustavnem sodišču s tem ohranja ustavno večino iz časov vlade Mira Cerarja. 7:2. Nogo je Svetliču prvi podstavil pravnik Saša Zagorc, in to z obtožbami, da naj bi lani na posvetu s pravniki na notranjem ministrstvu o mejni problematiki govoril, da lahko v skrajnem primeru pride do streljanja migrantov. Zagorc, tako je, ko sem preverjal, ocenil nekdanji predsednik ustavnega sodišča Janez Čebulj, ki je bil na tistem posvetu, je dogajanje napihnil.

Novice Čebulj o "streljanju migrantov": Tega ni bilo. To bi si zagotovo zapomnil.

In dosegel politični cilj: s spinom, da kandidat zastopa nehumana stališča, je prepričal nepovezane poslance, od katerih je izvolitev kandidata odvisna. Če glasovanje ne bi bilo preloženo, bi zaradi tega najverjetneje ta teden padel še četrti Pahorjev kandidat zapored. Streljali pa so migrante, o tem Zagorc sicer ni govoril, v preteklosti predvsem komunistični režimi, in to celo svoje ljudi, ki so bežali na Zahod. In ne Svetlič, ki ima težave, ker ni "na pravi liniji" naslednikov tistih, ki so res streljali.

Ko je vila Moskovič še drugič zasežena

Če glasovanje ne bi bilo preloženo, bi najverjetneje ta teden padel še četrti kandidat Boruta Pahorja zapored Foto: STA ,

Kako pomembno je imeti večino na sodiščih, kaže vrsta odločitev ustavnega in drugih sodišč zadnje čase. In za to dejansko gre pri odločanju o sodnikih. Če večina sodnikov odloči, da so zavračanje mask v zaprtih prostorih, množična druženja ob sredah in petkih in zavračanje cepljenj nad pravico do zdravja in svetostjo življenja, ima to posledice. Za vse. Okuženih, bolnih in mrtvih je tako več, kot bi jih bilo ob drugačni, vsaj bolj uravnoteženi, nazorski sestavi sodišč. Vsi lahko vidimo te posledice. Za opozicijo je to koristno: ker za vse težave je na koncu "objektivno" odgovorna vlada. Ali pa iz vsaj opozicije razglasijo, da je tako. Kdo je za neprijavljenimi mitingi, ki se jih "ne sme preveč omejevati", ni skrivnost. Sploh, ker je tja zadnje čase hodil Milan Kučan in spodbujal ulico za menjavo oblasti. Drugačna oblast poskrbi za nepremičnine Kučanove stranke.

Mnenja Spodleteli miting resnice Milana Kučana

Od tega, kdo ima večino, pa je odvisno tudi, do kdaj bo ustavno sodišče še odpravljalo preimenovanje ulice diktatorja Josipa Broza Tita v Ulico slovenske osamosvojitve v Radencih, do kdaj bomo torej še častili čase, ko smo živeli v diktaturi in dosmrtnega "predsednika", ki jo je poosebljal. Ulic s tem imenom je v državi še veliko. Tudi, denimo, v drugem največjem mestu v državi. V Mariboru. Ni pa tega imena več ob imenu mesta, kjer so presodili, da SD ne posluje v ukradeni vili in da mora Janša SD Fajonove zaradi takšnih izjav plačati deset tisoč evrov odškodnine. V Velenju. Ki se je nekoč imenovalo Titovo Velenje. Diktatorju v čast.

O tem, kako hiša domnevno ni bila ukradena, največ povedo zgodovinska dejstva. Zgodovinske študije so javnosti prosto dostopne. V tem članku, denimo, je povezava na zgodovinsko študijo: NAJDRAŽJO STAVBO IMA SDS, S SPORNO PRETEKLOSTJO SD. 

Hišo, ki je bila zasežena Feliksu in Klari Moskovič, je sodišče leta 1947 po sporu, ker logika, da so umrli v koncentracijskem taborišču sodelavci okupatorja, celo v enopartijskem sistemu sodnikov ni prepričala, prisodilo Ignjatu Lajtnerju kot dediščino in ta se je vpisal v zemljiško knjigo in jo takoj prodal Dani Kos za 800 tisoč dinarjev. Lajtnerju je oblast pozneje izstavila račun za investicije v višini 600 tisoč dinarjev za čas, ko je hišo uporabljala za svoje protokolarne potrebe. Si predstavljate, da vašo hišo vlada kar uporabi za "protokol"? Ali ni to kraja? Potem pa od vas, ko na sodišču odločijo, da to ni vladno, še zahtevajo povrnitev investicij. Kosovi so pozneje še drugič zaplenili, kar je kupila. Pojasnilo te "razlastitve" je zgovorno:

Avgusta 1953 se je na podlagi odločbe – akta o razlastitvi z dne 11. 8. 1953 – v zemljiški knjigi zaznamovala razlastitev nepremičnine. Razlog: "Od leta 1945 je hiša služila za reprezentančne potrebe nekdanjega Predsedstva vlade LRS oz. služi zdaj za potrebe izvršnega sveta Skupščine LRS. Da bi hiša še naprej služila takšnemu namenu, so potrebne večje adaptacije, združene z velikimi stroški. Teh adaptacij lastnica (Dana Kos) ni pripravljena izvršiti na svoje stroške, na drugi strani ne bi bilo gospodarsko, da bi Izvršni svet izdajal velike vsote za adaptacijo hiše, ki bi ostala v zasebni lasti. Zato je v splošnem interesu, da pride hiša z vrtom, ki je izvršnemu svetu nujno potrebna, v splošno ljudsko premoženje. Ker z lastnico ni bilo mogoče doseči sporazuma za sklenitev kupoprodajne pogodbe, je postala razlastitev nujna. Zoper to odločbo ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor." 

In spori so se nadaljevali. Dana Kos je maja 1961 prodala vilo (zemljišče brez stavbe je bilo leta 1960 vknjiženo kot družbena lastnina) za 12.810.030 dinarjev splošnemu ljudskemu premoženju.

Več v posebni zgodovinski študiji o zapletih z vilo Moskovič in drugim premoženjem judov v 20. stoletju si lahko preberete tukaj.

To "splošno ljudsko" in "vladno" premoženje je danes last SD. Zgodovine ni mogoče spremeniti. Nepoštene prednosti, ki jo ima SD v primerjavi z drugimi strankami, najbrž tudi ni mogoče odpraviti. Sodba sodišča iz Velenja pa je predvsem, da o tej zgodovini niti govoriti ne smemo več kritično. Če kdo preveč govori, ga lahko doleti drakonska kazen. In to tudi, če je predsednik vlade v nekem drugem sistemu, ki takšnih stvari ne počne. 

To pa je precej nenavaden naboj sodne veje oblasti iz te ukradene vile.