Smo res antitalenti za alpski turizem?

Potem ko smo si najprej pod strokovnim vodstvom ogledali vse skakalnice z letalnico na čelu in se ob lično izdelanih modelih seznanili z njihovo zgodovino ter fazami razvoja in potem ko smo si v izvrstno urejenem planiškem muzeju v novem nordijskem skakalnem centru kupili nekaj spominkov, smo ravno še ujeli Petra Prevca, ki je imel točno takrat uro fotografiranja s svojimi oboževalci. Mularija je dobila svoje avtograme, midva z ženo sva na sončni terasi s pogledom na skakalnice srkala kavo in sok, potem pa sem odkril simulator skakanja, ki te po navedbah zelo dobro seznani z občutki ob letenju na skakalnici. Vtaknil sem kovanec v režo, stopil na simulator, zaprl oči in vzletel …

Realnost Planice dober mesec dni po poletih

Na žalost sem se zbudil v povsem drugi planiški realnosti. Med prvomajskimi prazniki, recimo na vrhuncu praznikov, v soboto, 30. aprila, popoldan, je bil nordijski center sicer odprt, a nikjer ni bilo nobenega uslužbenca. Bife je bil zaprt, enako zelo skromen muzej. Trgovinice s spominki pa sploh (še) nimajo. Mimo je pripeljal avtobus slovaških turistov, ki so potem precej izgubljeno tavali naokoli. Njihovi evri so ostali v denarnicah. Realnost je klicala k vprašanju: kako bodo v tem centru zaslužili potreben milijon evrov, kolikor potrebujejo za vzdrževanje in preživetje? To je več kot tri tisoč evrov prihodka dnevno, saj, kot piše na njihovi spletni strani, center v ponedeljek ni odprt. Bizarno pa je to, da center (po urniku) ni odprt niti ob nedeljah, ko je največ turistov!

Holmenkollen, pred nekaj leti

Nekaj časa smo v Sloveniji imeli neposredno letalsko povezavo iz Ljubljane v Oslo in takrat smo se družinsko odpravili na Norveško. Po dnevu ali dveh v njihovem glavnem mestu smo razmišljali, kaj bi si še ogledali in od obmestnih znamenitosti je bil skakalni center Holmenkollen seveda ena od prvih izbir. Tja smo se odpeljali z mestnim vlakom, na lokaciji skakalnega centra pa je bilo povsem podobno, kot sem v tokratnem uvodu opisal sanjsko različico Planice – le Petra Prevca in simulatorja letenja ni bilo. Ko sem zdaj pogledal na njihovo spletno stran, se je spremenilo tudi to. Prevca še vedno nimajo, imajo pa smučarski simulator, odprt 365 dni na leto, ki vabi s sloganom: "Vas je kdaj zanimalo, kako je drveti navzdol po skakalnici v Holmenkollnu s sto kilometri na uro?" Seveda me zanima!

Planiški nordijski skakalni center, decembra

Prvič smo planiški nordijski center družinsko obiskali lani decembra, ko so ga šele odpirali. Takrat smo sicer dobili kavo in sok, vendar je vse skupaj še vedno spominjalo na Stožice ob odprtju, ko je bilo vse v še precej delovno-gradbeni fazi. Dobro, smo si mislili, to so porodni krči tega velikega projekta, do poletov marca bodo gotovo vse uredili.
    
Poleti so mimo, pred nami pa je poletna sezona, v kateri bi Planica s svojo svetovno prepoznavnostjo in izjemno naravno lego lahko zabeležila ogromen obisk, od katerega bi center lahko generiral znatne gostinske in muzejske prihodke (da o bolj sofisticiranih, kot so organizirane ture na vrh skakalnic, niti ne govorim).
    
Za zdaj prav nič še ne kaže, da bi ta center lahko, kot je bilo napovedano, stopil iz siceršnje sivine domače alpske turistične ponudbe.

Poglejmo še nekaj drugih primerov iz tega konca.

Stari hotel Špik

Tisti, ki ste se že kdaj vozili v Kranjsko Goro, ste v Gozdu Martuljku najbrž že opazili vse bolj propadajoči stari hotel Špik tik ob glavni cesti takoj za mostom, ko se pripeljete v Martuljek. Gre za nekdaj reprezentativen hotelsko-gostinski objekt, ki je zaprt že kakih petnajst let, morda celo več, s kar šestnajstimi sobami ter spodobno veliko parcelo. Na enem od oken je za interesente, ki bi jih ta nepremičnina morda zanimala, napisana angleška telefonska številka.
    
Zadnjič sem jo poklical. Na drugi strani se je javil Slovenec, ki živi v Veliki Britaniji. Malo sva se pogovarjala o objektu in razlogih za prodajo, pa mi je povedal o svojih ambicijah, da bi se na stara leta vrnil v Slovenijo in v alpskem koncu ponovno odprl ta hotel, a so se mu stvari obrnile drugače. Tako že nekaj časa hotel prodaja, njegova izhodiščna cena pa je, če koga zanima, presenetljivo nizka – na ravni manjše stanovanjske hiše.

Ni mi jasno, kako to, da se nihče ne ogreje zanj. Kdorkoli ima ambicije samostojno delati v turizmu in ima nekaj premoženja (recimo malo večjo stanovanjsko hišo), bi s hotelom Špik gotovo lahko vzpostavil kakovosten turistični projekt.
Zapeljimo se zdaj še nekaj kilometrov naprej v Kranjsko Goro.

Hotel Razor

V epicentru Kranjske Gore, na najboljši lokaciji v mestu, že nekaj let propada hotel Razor. Iz sob gledaš neposredno na Špik, nekdanja restavracija pa je bila (po mojem spominu) vedno polna. Kolikor mi je uspelo raziskati ta "primer", je bil pred nekaj leti že tik pred tem, da se hotel Razor povsem obnovi in bolj petičnim gostom ponudi sobe višjega cenovnega razreda. Vendar se, kot je pri nas pogosto, nekako ni izšlo in objekt, ki bi lahko bil ponos Kranjske Gore, je zdaj njeno ogledalo – začeti in nedokončani projekti. Še kar nekaj jih najdemo v tem biseru alpskega turizma. O zaprtem gostišču pri jezeru Jasna sem pred časom že pisal, dvesto metrov od nesrečnega Razorja, niže proti smučiščem, pa je prav tako sredi gradnje obtičala velika stavba. Videti je, kot da bi šlo za večapartmajski objekt, ki že dlje časa še dodatno kazi podobo Kranjske Gore.

Pretekli in zdajšnji projekti

Za stare objekte, kot so hotel Špik in hotel Razor (v Bohinju imajo prav podobno zgodbo z že dolgo zaprtim hotelom Zlatorog, objektom na najlepši alpski lokaciji v Sloveniji), človek še nekako razume, da jih nikomur ne uspe potegniti iz brezna, v katerem so se znašli. Gre pač za obstoječe objekte, ki zahtevajo veliko angažmaja in so pogosto povezani še z raznimi drugimi problemi, od spomeniškega varstva naprej. Žal pa se, kot kaže planiški nordijski center, ki po pol leta še vedno ne deluje v popolnosti, zapleta tudi pri čisto novih projektih.
    
Da ne bomo zgolj kritični, poglejmo še Slovenski planinski muzej, ki so ga pred dobrimi petimi leti odprli v bližnji Mojstrani. Muzej je umeščen na izjemni lokaciji, ob cesti proti Vratom, alpski arhitekturni stil se lepo zliva z okolico, njegova stalna razstava in številni dogodki pa tako mladim kot odraslim omogočajo dober vpogled v zgodovino planinarjenja na Slovenskem.
    
Ko smo bili lani poleti ponovno tam, pa so se tudi tam pokazale manjše pomanjkljivosti. Želeli smo si recimo ogledati film o Triglavu, ki je nastal ob okrogli obletnici Aljaževega stolpa, pa zadeve tehnično niso delovale, tako da smo videli zgolj sliko, zvok pa smo si bolj ali manj lahko samo predstavljali. Da bi lahko v prekrasnem ambientu spili sok na prostem, pa tudi ni bilo mogoče, saj so ponujali le kavo v lončkih iz avtomata. Le trgovinica s ponudbo planinskih knjig, zemljevidov in spominkov je bila solidno založena.
    
Do letošnje poletne sezone je še dva meseca.

Marsikaj se še da narediti do takrat.
 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.