Slovenstvo za začetnike

Pred leti sem lahko le žalostno poslušal znanko, razpeto med dve hudi tegobi: ni vedela, ali je hčerka srednješolka postala odvisna od mamil, in sumila je, da bo mož zahteval ločitev. Obmolknila je, se zagledala v daljavo, nenadoma pa ji je obraz napolnila odločnost. Dvignila je pest in rekla: "Vem, kaj moram storiti!" "Kaj?" sem vprašal. "Ustanovila bom društvo za zaščito okolja!" S silno energijo je vstala in stekla svojemu cilju naproti. Ko sem jo čez nekaj mesecev spet srečal, je povedala, da so se govorice o hčerki izkazale za neresnične, z možem sta se ločila, a je šlo oboje mirno mimo nje, saj je bila povsem zasedena z ustanavljanjem in organiziranjem društva, ki že uspešno deluje.

Kaj se je zgodilo?

Na prvi pogled zgodba nima nobene logike. Človek se znajde med Scilo in Karibdo, nato pa naredi čisto nekaj tretjega. Skrivnost kot vedno tiči v naših možganih. Organ za predvidevanje so in za akcijo. Najtežji položaj, v katerem se znajdejo, je popolna nemoč. Hčerka na drogah? Partner se bo ločil? Dve naporni, težki možnosti z zelo negotovo možnostjo vplivanja in skoraj z nikakršno možnostjo za uspeh.

In potem možgani najdejo nekaj, za kar lahko porabimo vso energijo, ki se je v nas nakopičila, ni pa tako usodno in imamo več možnosti za zmago – ustanavljanje društva!

Primer je resničen in ekstremen; a vsak dan pozoren poslušalec sliši številne ponovitve. Večina ljudi zgrabi košček težave in ga začne molsti le zato, da se jim ne bo treba spopasti s celoto.

Si predstavljate, da v parlamentu nekdo vstane in predstavi predlog za ekonomsko rešitev Slovenije. Naslednji trenutek bi mu iz klopi že očitali, da je v napačni stranki, tretji bi se spomnil, da je bil njegov praded pri tabelih/tačrnih, razvila bi se široka medijska razprava, v kateri osnovni predlog ne bi bil niti omenjen.

Lastnost, o kateri govorim, je splošnočloveška, a očitno smo Slovenci še posebej nagnjeni k neslogi in drobnjakarskim prepirom, saj nas rešujejo pred spopadanjem z našim bistvenim vprašanjem. Prepiranje o vseh mogočih traparijah nas namenoma tako zaposluje, da ne vidimo bistva.

Čas je, da ga preberete.

Pot do naše ključne težave sem popestril s sličicami, da boste zadevo lahko razložili tudi svojim otrokom.

Pod tujo oblastjo

Slovenci smo se davno tega prilagodili življenju pod tujo oblastjo. Vrhnja mesta so zavzemali tujci, za nas pa je bilo rezervirano podnožje piramide. Živeli smo torej v enakosti tlačanstva in smo se ga navadili – vsi iste plače, iste pogoje, iste kariere in ista življenja. Prislovična slovenska egalitarnost.

Pot k uspehu

Poglejmo, kaj se zgodi, če se nekdo odlepi od množice in začne plezati po lestvici navzgor.

Mogoče bodoči politični vodja, ki bo prej ali slej izzval spopad z okupatorjem? Spomnite se rimskih sužnjev, prav tako enakih v svojem življenju in usodi, nenadoma pa se je pojavil Spartak in jih povedel v boj. Pozabili pa niste tudi, kako se je končalo, mar ne? Majhen narod si lahko spartake privošči bolj poredko, saj ga bo maščevanje okupatorja iztrebilo. Torej mora nastajajočega voditelja blokirati že ljudstvo samo; spodnese ga takoj, še preden okupator sploh opazi premike.

Kaj če je glavo vzdignil umetnik ali znanstvenik? Sposobnega bo okupator posrkal medse in izgubili bomo člana, tujec pa se bo številčno še okrepil. Bolje je, če ga spet kar sami potolčemo, naj ostane med nami, a nam enak. Tako nazive vseh poklicev, kjer je individualnost nujna (umetnik, filozof ...) uporabljamo kot zmerljivke oziroma sinonime za zmedenost ali celo norost (znanstvenik). Arhivi tujih univerz so polni imen študentov, ki so diplomirali z odliko in v tujini tudi ostali.

Pot nazaj

Izstopajoči posameznik jih mora dobiti po betici od svojih sonarodnjakov; čim prej, tem bolje.

Tako nastane družba, ki ji antropologi pravijo reverse control dominance, v kateri močni ne kontrolirajo šibkih, marveč ravno obratno – šibki stopijo skupaj in pazijo, da jim kdo ne pobegne. Sam ji pravim negativna selekcija, saj družba poriva navzgor najmanj sposobne (Torej tiste, ki jih okupator itak noče!) in kadrovanje pojmuje kot obliko socialne pomoči.

Sčasoma je precej članov družbe poskusilo pobegniti navzgor in jih dobilo po betici. Nastane ljudstvo razbitih glav, nejevolja in nezadovoljstvo sta splošni.

Če bi jih potolkel okupator, bi mu zamerili, kar bi vodilo k uporu. Ker pa so se pobunkali sami med sabo, vodi le do visoke stopnje agresivnosti, ki pa mora biti varna, usmerjena vase ali svoje bližnjega (samomori, depresije, družinsko nasilje, tožarjenje sosedov ...), ne v okupatorja.

Pot navzdol

Nobena družba ne more imeti povsem sploščene strukture in zato imajo tudi družbe z negativno selekcijo svoj varnostni ventil. Če bi nekdo rad izstopal in navzgor ne more, mu preostane le pot navzdol.

V takih družbah je prosta vloga vaškega bebčka, torej posameznika, ki se smeši in tako ni nevaren ne uravnilovki in ne okupatorju. Ne bo nas vodil v upor, ne v umetniške ali znanstvene dosežke. Popolnoma neškodljivo nas zabava in ne ogroža obstoječe enakosti.

Pri čemer sem opazil zanimivo razliko med tem, kako ljudi v vlogi vaškega posebneža pojmujemo doma in kako se naš pogled takoj spremeni, če o njih govorimo v tujini. Torej se dobro zavedamo, da gre za interno zabavo naše egalitarne družbe.

Predstavljajte si, da ste šofer avtobusa in peljete na mednarodno srečanje najbolj slavne Slovence, ki so bili izbrani glede pogosto nastopanje v medijih. Pridete na delovno mesto in na prvem sedežu sedi naša najbolj slavna ženska Urša Čepin, zraven najbolj popularen pevec Damjan Murko, za njima izobraženec, o katerem se največ piše, dr. Artur Štern, in tako dalje. Z vsemi se veselo pozdravljate, ko pa prečkate mejo, vas nenadoma vedno bolj postaja sram. Na cilju razlagate, da teh ljudi ne poznate, verjetno so kakšni Slovaki ali kaj.

Poučen primer je dr. Artur Štern, ki si je dolga leta želel zasloveti. Najprej je poskusil kot znanstvenik (pot navzgor) in nič. Potem kot pisatelj (pot navzgor), nič. V tretjem poskusu, ko se je pomaknil v vlogo vaškega norčka (navzdol), pa se mu je želja uresničila.

Samostojna Slovenija

Pred dvajsetimi leti smo se osamosvojili. To je naša skupinska fotografija:

Okupatorja ni več, ostali smo sami s sabo.

Hej? OKUPATORJEVO MESTO JE PRAZNO!!!!!!

Zgodba o uspehu

Vsi smo takoj planili navzgor.

Gor, višje, tja, kjer je bil prej okupator! K bogastvu, moči, slavi!

Vendar se ne bi razslojili, ne bi spreminjali našega programiranja. Vsi skupaj v paketu bi se izstrelili med zvezde.

Na začetku je kazalo odlično: Jazbinškov zakon je podelil stanovanje tudi največjemu siromaku, država je delila nekakšne privatizacijske listke, vplačevali smo v sisteme, kjer ne morete izgubiti, recimo catch the cash.

Pojavili so se skladi, delnice, finančni papirji, ki smo jih bili že dobro navajeni iz socializma – teorija nam je bila jasna: kupiš danes 100 mark, jutri jih pa prodaš za 20 odstotkov dražje. Vrednost nikoli ne pade, tako kot nepremičninam.

Zgodba o potopu

Nato je začelo škripati in kljub skupnemu skoku navzgor so nekateri postali bogatejši od drugih. Ponzijeve sheme niso prinesle zaslužka, skladi, delnice tudi ne, še cene nepremičnin drži pokonci le naša vera in obilna pomoč države (torej naših žepov).

Mar pot navzgor res pomeni razbitje naše egalitarne družbe? Tega ne moremo dovoliti!

Hkrati pa: to potovanje je en sam trud, delo, garanje! Če si v egalitarni množici, se pač prilagodiš najšibkejšemu in torej uporabljaš le nekaj odstotkov svojih sposobnosti. Zdaj naj bi pa kar vse – čemu?

Saj obstaja še druga pot, prav tako pradavna, kolektivni potop!

Na prvi pogled je videti, kot bi novi narcisizem prišel tudi v te kraje. Naj vas ne zmoti, gre za staro slovensko postavljanje sonarodnjaka v položaj vaškega bebčka.

Nenadoma so jih polni odri televizija, časopisi, vsak se norčuje drug iz drugega, vsak dela bebca iz svojega bližnjega in vsi smo zadovoljni! Da, to je tisto: edini način, na katerega smo lahko drugačni od drugih, hkrati pa še vedno nerazslojeni – obče bebčevstvo, v katerem se vsi samo še šalijo, sarkičevizem, ki je zavzel tudi vlado in parlament.

Nikoli nam ni šlo slabše v samostojni državi, hkrati pa se še nikoli nismo tako zabavali.

In še bolj nam bo šlo slabo in še bolj se bomo zabavali!

Kajti tako kot se pot navzgor nikoli ne konča, tako ni konca poti v bebavost.

Srčika vprašanja

Poglejmo človeka, ki se je znašel v enem od najbolj bolečih položajev, ki se lahko pripetijo v družbi: sreča je obiskala njegovega bližnjega!

Poglejte sodelavca in si predstavljajte, da nenadoma začne skakati po stolu, češ, zadel sem milijone na lotu! Zakaj on? Saj to je krivica! Tak gumpec pa milijoni! Medtem ko vi, skoraj genialni in nedvomno zaslužni ...

Športniki stanje imenujejo problem drugega – prvi skače od veselja na zmagovalni stopnički, tretji je vesel, ker je ujel bron, tisti na sredi pa preklinja onega nad sabo.

Skratka, v vas se je pojavila zavist.

Zavist je tem močnejša, čim bolj si sebe lahko predstavljate na mestu bližnjega. Torej med dvema športnikoma, programerjema ...

To je normalno in občečloveško.

Zavist je čustvo.

Čemu imamo čustva? Zakaj nas je narava obdarila z njimi?

Odgovor je preprost: čustva so ojačevalci gibanja oziroma predgibalna stanja, saj nas pozivajo k delovanju. Vzemimo pretep: če ne bi imeli čustev, bi se prav tako tepli. A tisti, ki udari s sovraštvom, udari močneje, kar pomeni biološko prednost. Ljubezen bolj spodbuja k razmnoževanju kot brezčutnost, recimo.

Zavist je torej namenjena gibanju in pojavi se, če gre drugemu bolje od nas. Torej nas pripravlja na delovanje. Tu se biologija konča in začne družbeno programiranje.

Kulture se med seboj ločijo po tem, kako otroke naučijo upravljati z zavistjo.

Možnosti sta samo dve:

1. energijo zavisti usmerite v spotikanje drugega. Na tak način ravnajo družbe z negativno selekcijo, torej tudi naša. Bližnjemu uspe, vi pa premišljujete, kdaj in kako mu boste vrgli polena pod noge, ali pa začnete o njem širiti slabe govorice, zmanjšujete njegov uspeh, ga zaničujete, skratka, poskušate ga vrniti na lastno mero. Posledica je splošna pasivnost, saj nihče ne more nikamor, ker se vsi zatirajo med sabo.

2. energijo zavisti usmerite v dejavnost, s katero boste bližnjega dohiteli in prehiteli. Če se je drugemu posrečila inovacija, potem se zaženete v lastne izume; kot pisatelj začnete sestavljati svoj nov roman, kot športnik še bolj zagrizeno trenirate ... Posledica je aktivnost družbe, saj ljudje poskušajo prekositi drug drugega.

Nekatere kulture torej zavist uporabljajo kot gonilo napredka, druge pa kot cement obstoječega stanja. V prvih se torej ljudje hočejo prekositi, v drugih pa pokositi.

Rešitev samostojne Slovenije

Je zelo preprosta: zdresirati se moramo za rabo naše zavisti v drugem, ne v prvem načinu.

Možnosti Slovenije

Če bi hoteli miselnost spremeniti, bi se morali naše težave najprej zavedati. Za vsak primer ga opišem še na različne načine: s fevdalno miselnostjo poskušamo uspeti v postindustrijski družbi. Imeli bi samostojno državo, vedli pa bi se kot podložniki. Obdržali bi skrajno pasivno stanje za tekmovanje med skrajno aktivnimi.

Do podobnih ugotovitev so ljudje, ki so se s slovenskostjo ukvarjali pred menoj, že prihajali in Edvard Kocbek je celo vsilil izjemno pomemben četrti člen v temeljne točke osvobodilne fronte (OF): "Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva."

To je to – povedano brez bioloških in antropoloških razlag.

Kako kaže? Kriza je idealna priložnost za preoblikovanje narodnega značaja, ki gotovo že poteka?

Ni videti.

Vsaj vsak srednješolec bi moral biti dodobra seznanjen s tem, v kakšni družbi živi in bo delal. Reforme ne bi smele biti le stvar ekonomistov, marveč še precej drugih profilov, vključno z antropologi.

Nič od tega se ne dogaja.

Drage bralke in bralci, zastavite si vprašanje in si odgovorite iskreno: če se družba razsloji po sposobnostih, se boste morali spopasti z bolečino, ki jo boste začutili ob dvakrat večjem premoženju dvakrat bolj sposobnega, tega vas je strah, razumem.

Zdaj pa pomislite na sedanjo bolečino, ko se družba razslojuje prek (političnih) vez in poznanstev in jo čutite ob petkrat večjem premoženju petkrat bolj nesposobnega. Mar vam ne predlagam olajšanja?

P. S. "Tudi Amerika ni več, kar je bila"

Skice za ta članek sem najprej narisal s prstom po mizi v restavraciji, ko sem tolažil potrtega prijatelja. Dobil je pomembno nagrado za svoje pisateljsko delo, pa je sedel pred menoj kot kup nesreče. Ko so po podelitvi žarometi ugasnili, se je znašel sredi članov žirije. Povedali so mu, da je bila letos bera res slaba, v konkurenci sami odpadki, raven pisanja se pri nas niža itd. Skratka, nagradili so ga in hkrati poskrbeli, da se je počutil kot govno. "Kot bi storil nekaj slabega," je rekel.

Zato je moj prst krenil v akcijo in razložil tisto, kar ste pravkar prebrali.

Člani žirije so začutili močno egalitarno željo, da nagrajenca hkrati še pedagoško opozorijo, da ni nič posebnega, da v resnici ne izstopa, da je čisto običajen pisun in da se naj nikakor ne prevzame. Naj ne odide navzgor! Če pa želi, se nedvomno lahko napije in z lulčkom podpiše na zid, ki ga fotografirajo tabloidi (pot navzdol).

Si predstavljate, kako moraste morajo biti večerje po podelitvi oskarjev? Ko dobitniki slonijo za mizo in vzdihujejo, češ, letos je bilo narejeno samo sranje, pa so še meni dali nagrado, ker drugega niso imeli, oh, ah, eh.

Slovensko programiranje je pravzaprav do obisti smešno – a le, če ga spregledate in če vam v konkretnem primeru ne kroji usode.

Zato sem sklenil izvesti poskus. V ožji kulturniški družbi sem omenil zelo cenjeno ameriško nagrado, ki sem jo pravkar dobil. Čestitali so, resda hladno, a vsaj kultivirano. Nato je pogovor skrenil v druge vode, čez nekaj časa pa prišel do sodobnih imperijev, kjer so sogovorniki vzdihnili, da tudi Amerika ni več, kar je bila, da je njena doba minila, zdaj je glavna Kitajska, in tako dalje.

Užitek je bilo opazovati, kako jih njihovo nezavedno usmerja v pravo slovensko ravnanje. Tudi cvet slovenske inteligence ni drugega kot naprstna marioneta na rokah davno pokojnih janzenistov osemnajstega stoletja.

P. P. S. Utrjevanje obstoječega programa

Televizije imajo največji vpliv na programiranje glav in javna ustanova RTV naj bi seveda zasledovala poseben pomen, za kar politiki neprestano skrbijo. V svojo najbolj gledano oddajo so zato povabili Natalijo Verboten, ki se ji je v nekaj letih posrečilo spremeniti iz ženske, ob kateri moški pomislijo na seks, v osebo, pri kateri panično iščemo injekcije z inzulinom. Zapela nam je skladbo, ki pove o usodi naroda več, kot moj celoletni niz člankov, in je primerna za našo novo himno:

"Pri nas nobeden več ne dela, a nam vseeno je lepo, saj imamo pivo in klobase, polko in harmoniko. V deželi naši mali vse v najlepšem redu je, ni več dela, ni denarja, a nam vseeno je. Vsa Evropa nam zavida, ker nam je tako lepo, saj imamo pivo in klobase, polko in harmoniko!"

Čudovita slika prihodnosti države z negativno selekcijo. Dno bomo dosegli, a vsi skupaj! Takrat pa se nas bodo v naši bedi spomnili izseljeni sorodniki, ki niso mogli prenašati naše egalitarnosti in so nas zapustili, zdaj pa se nas bodo usmili s humanitarnimi prispevki za pivo in klobase. Saj točno vedo, da več ne potrebujemo. Polko, harmoniko, Natalije in norčevske čepice imamo že sami.