Slovenski obrambni zidovi

V nekaj letih, kar (s prekinitvijo) pišem te kolumne, so bili moji prispevki deležni velikega odmeva: od prepirov med rdečimi in črnimi prek razprav, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni do slovničnih pripomb o manjkajočih vejicah ter napačnih rodilnikih. Skratka, same zadeve, o katerih nisem pisal in nisem nameraval spodbujati debate.

Odzivi, javni in zasebni Sami lahko vidite, da so slovenske javne debate po večini nadaljevanje boja iz druge svetovne in ugibanje, kdo stoji za vsem tem: beli ali rdeči.

Po vsaki lastni objavi pa dobim tudi zasebna pisma. Delno podobne obtožbe, med katerimi mi je najbolj ljub spomin na dan, ko sem skoraj istočasno dobil dve pismi. V enem me je anonimni avtor obtoževal, da mi besedila narekuje Kučan, v drugem pismu pa je neznanec vedel, da se za menoj skriva Rode. Predstavljal sem si ta dva gospoda vsakega na eni strani, kako se mi sklanjata čez ramo in šepetata na uho. Moja stara mama, ki je verjela v vraže o dobrem in slabem angelu prišepetovalcu, bi bila zadovoljna.

Večina zasebnih pisem pa se ukvarja s slovničnimi vprašanji. Opozarjajo me na pozabljeno vejico ali napačen sklon. Ne vem, ali so posredovanj slovnične policije deležni tudi drugi avtorji, pri čemer moram povedati, da veljam za solidno pismenega, hkrati pa je ta portal urejen kot časopis, torej besedilo vidijo uredniške in lektorske oči. Sprva sem pripombe pošiljal lektorjem in poslušal argumente za in proti, potem pa sem se naveličal. Slovenski knjižni jezik je precej mlad in verjetno zaradi tega pravila v podrobnostih stvar subjektivne razlage.

Jabolčni zavitki in domoljubne vojne Živim v utvari, da sem se lotil tem, o katerih bi se morali resno pomeniti, od slovenske vzgoje prek izrabe socialnega čuta do izhodišč, ki jih mora o svojem osnovnem programiranju vedeti vsak Slovenec, recimo, a debate ni bilo.

Pri tem nisem izjema, komentarji vedno in povsod zaidejo v isto smer. Čisto zares sem na nekem portalu videl recept za jabolčni zavitek, pod katerim so se besedno stepli "levi" in "desni".

Ustvarjanje slovenskih medijev lahko lastniki dokončno pocenijo tako, da novice naključno generira računalniški program, ki bo na kup metal stavke brez repa in glave. Komentatorji ne bodo opazili. Karkoli spominja na črke, je zadosti dobro za boj med oboževalci Kučana in Janše.

Dvorni norčki Slovenci se očitno na vse odzovemo kot Pavlov pes na zvonček: z vedno istimi prepiri. Prvo, česar se spomnim, je oseba iz enciklopedije dvornih norcev – človek, ki je francoskemu kralju povedal nekaj tako smešnega, da je dvor komaj preživel napad krohota, in ga je kralj takoj najel za glavnega zabavljača.

Težava je bila v tem, da je ta človek vedno povedal isti stavek (zgodovina ga ni ohranila), ne glede na položaj. Kralj ga je velel bičati in mučiti, nesrečnež pa je venomer godel taisto, dokler ga niso razglasili za slaboumnega in brcnili z dvora.

Tako vidim pred seboj Slovenko in Slovenca v narodni noši, avbica in klobuk, izreči pa nista sposobna drugega kot "Janša … Kučan … vejica manjka … partizani … belogardisti … rodilnik ...". Je mar mogoče, da nas bo zgodovina proglasila za slaboumne? Mar res nimamo povedati ničesar drugega?

Prepričan sem, da imamo – poglejmo, zakaj molčimo.

Ozka in široka pozornost Začnimo z biologijo: ljudje se rodimo z različno sposobnostjo širine svoje pozornosti. Nekateri so boljši za opravila, ki potrebujejo ozko osredotočenost, recimo pisanje na zrno riža, drugi postavljajo globalne strategije in doživljajo občutek enosti z vesoljem. Ameriška vojska je delala veliko poskusov, saj jih je zanimala čisto praktična uporaba: človek, ki se je pod topovskim ognjem sposoben osredotočiti na vijačenje nekega aparata, bo odličen vojak. Predstavite mu droben košček, s katerim se mora ukvarjati, širša slika ga ne zanima. Višje po činih greste, širšo pozornost bi moral imeti človek – vrhovni poveljnik mora razmišljati o strategijah, taktikah, skratka, bolj celostno.

V vsakem narodu so biološko "ozke" in "široke" sposobnosti normalno porazdeljene – le da mora biti narod zadosti velik in sam svoj gospodar, da potrebuje oboje. Pod tujo oblastjo ljudi s širokim pogledom ne potrebujete – položaje zanje tako zaseda že tuj gospodar. Slovenstvo kot kultura je torej vedno spodbujalo ožjo pozornost, ne širšega razmišljanja. Pod vzgojo stoletij seveda upoštevam totalitarne sisteme, ki smo jih imeli nad glavo: bistvena značilnost strahovlade je točno dokazovanje ljudem, da je najbolj varno ukvarjanje z drobnim in nepomembnim koščkom, gorje tistemu, ki bo dojel širšo sliko.

Naše nadresirano področje umovanja je torej košček, segment. Mogoče je, da se, kadar se soočimo s širšo sliko, znajdemo na neznanem terenu in se panično oprimemo le koščka, ki nam je še posebej znan, preverjen in zato ljub.

Nevarna področja Hkrati pa širše razumevanje vedno vključuje prihodnost in do zdaj nam o njej ni bilo treba razmišljati, ker so vedno razmišljali drugi. Košček preteklosti je varen – zgodil se je, spremeniti ga ne moremo, zato se lahko ob njem napihujemo do nezavesti.

Predstavljajmo si, da bi na govorniški oder stopil človek, ki bi predstavil strategijo izhoda iz krize (če uporabim to že osladno formulacijo) in bi bila ta celo mogoča in verjetna. Spreletel bi nas strah – o, ne, sprememba! V širokem razmišljanju bi se počutili kot lupina na odprtem morju, saj ga nismo navajeni. Tla bi se nam spodmikala, dokler anonimni odrešitelj iz občinstva ne bi odgnal neprijetnega občutka in zavpil: "Čakaj, čakaj, mar ni bil njegov praded partizan/domobranec ..." In v trenutku bi bili spet na varnem terenu preteklosti.

Po stopnjah bi odzivi iz občinstva šli nekako takole: 1. Govornikov ded je bil partizan/belogardist! 2. Itak mu govore piše Kučan/Janša! 3. Pa še vejico je pozabil!

Naši obrambni zidovi

Recimo, da se pojavi problem, ki zahteva širše razmišljanje. Prvi obrambni zid, za katerega se umaknemo, je pobeg v preteklost, druga svetovna vojna vedno prav pride, a možnosti je obilo, saj živimo v majhni skupnosti, kjer vsak pozna vsakega za nekaj generacij nazaj. Tovrstna obramba je celo družbeno sprejemljiva in hvaljena – ljudje resnično odobravajoče kimajo, če nekdo potegne na plan svoj časovni stroj in nas prestavi v varno preteklost.

Če preteklosti ni na voljo zadosti ali je problem res pereč, posežemo po drugem obrambnem zidu, višji sili. Itak za vsem stoji Kučan, Rode, Janša, kdorkoli že, in nič ne moremo storiti, torej sploh nima smisla razpravljati, kaj šele ukrepati.

Žled Poglejmo na primer zadnjo večjo novico v teh krajih, žled kot naravno katastrofo: polomljena drevesa, obilje lesa, hkrati uničena predelovalna industrija, skratka pravi trenutek za široko usmerjeno debato, kaj moramo storiti in kako. Za strategijo, torej.

Namesto tega smo najprej dobili članek o tem, da drevesa ječijo ne zaradi ledu, marveč zaradi povojnih pobojev, ki je izzval obilo razpravljanja (preteklost, prvi obrambni zid). Za tem je eden od bolj deljenih in komentiranih člankov na Facebooku postala teorija o tem, da je žled v resnici napad Nata na Slovenijo s pomočjo kemičnih izpustov letal (zarota, drugi obrambni zid).

Ljudstvo se je angažiralo, živo sodeluje v debatah o ječanju žrtev in škropljenju letal, na koncu dneva utrujeni in zadovoljni umaknejo prste s tipkovnic z občutkom, kako zgledni aktivni državljani so; nihče pa se nima časa ukvarjati s strategijo in prihodnostjo slovenskega lesa in lesne industrije. Mi ne pogledamo proč, mi pogledamo v malenkosti.

Ko bodo zaradi neukrepanja lubadarji pojedli še zdrave dele gozda, bodo krivi duhovi padlih partizanov, ki jim bo sledil geotermični udar ruskih satelitov.

Upajmo le, da zadnji Slovenec ne bo pozabil kake vejice v oporoki, napisani v jeziku, ki ga ne bo nihče več razumel.

Varna agresivnost Na spletnih forumih in v medijih divja besedna vojna po prvem in drugem obrambnem zidu. Kaj pa se zgodi, ko se nasprotnika srečata v živo, iz oči v oči? O, vljudna in prijazna sta, na videz ni večjih prijateljev. A agresija pač nekam mora, le najti mora zadosti varno obliko, da je zasebno sprejemljiva. Ne sme postati izraz čustev, marveč strogo objektivne znanosti. Najti mora ovinek, nevtralen teren, kjer lahko letijo batine.

Naš ring se imenuje slovenska slovnica.

Črkovna vojna Ko so se sploh začeli zametki tega, da so Slovenci začeli razmišljati o sebi kot o narodu in je bil čas za široka vprašanja, smo se sprli o tem, "Al prav se piše kaša ali kasha", skratka izbruhnila je črkarska pravda. Tako smo pripravljeni dočakali revolucionarno leto 1848, več kot 50 držav je zagorelo in tudi slovenski kmetje so obračunali z zadnjimi graščaki; v Ljubljani pa je meščanstvo proslavilo revolucijo s slavnostno predstavo v gledališču. Tako kultivirani so ljudje naše pisane besede.

Od tistih časov se neverjetno veliko Slovencev ukvarja s slovnico, česar ne bi pričakovali glede na splošno stanje rabe slovenščine, ne na političnih odrih in ne v medijih. Videl sem kariere, ki jih je zadušila lastna nesposobnost, da jim je nazadnje ostalo le še slovničarjenje. Pa veliko ljudi, ki so se raje ukvarjali s popravljanjem tujih vejic kot lastnega življenja.

Dopisujem pravilo, ki verjetno velja tudi drugje: bolj ste v političnem spektru na desni, slabše znate uporabljati jezik, na katerega prisegate.

Teorija osebnih srečanj V tej kolumni ne govorim o lektorjih in lektoricah, ki opravljajo svoje delo in so nujni ustvarjalni del nastanka vsake pisne vsebine; po športni primerjavi so to pač nogometaši, ki igrajo na terenu; govorim pa o tistih prirastkih kavča, ki le gledajo in se na vse spoznajo. Prvič sem pojav amaterskega slovničnega terorizma opazil po celovečernem filmu Sladke sanje, za katerega sem napisal scenarij in je, kot mi je znano, prvi dregnil v slovenski filmski kult matere. Še precej časa so me na cesti ustavljali mamini sinovi in mi povedali, da sem tam in tam, v tej ali oni knjigi, pozabil kako vejico ali narobe sklanjal. Niso upali govoriti o tistem, kar jih je bolelo, torej o lastnem odnosu do matere in lastnem življenju, svoj bes na prinašalca slabih novic so spravili v "dobronamerne" slovnične pripombe.

Pri kolumnah velja isto – prizadeti se ne odzovejo na tisto, zanje boleče pisanje – takrat si to le zapomnijo in nabrusijo nož. Čakajo. Prej ali slej zagledajo napako in takrat zamahnejo. Povzetek: če na moje mnenje nimate sporočiti drugega kot manjkajočo vejico, potem se mi ne oglašajte. Pojdite v fitnes na boks vrečo, bo bolj zdravo. Hvala.

Slovenska slovnica je torej varen način za izražanje čustev. Do zdaj sem mislil, da pari, ki se po veselici umaknejo v okoliško grmovje, gredo opravljat biološke potrebe, mogoče pa je, da le debatirajo o posebnostih četrte sklanjatve (SMS-sporočilo pozneje: "Pričakovala klicaj, dobila vejico.").

Oziroma v grmovju verjetno še ni slovnice. A ko so zadosti dolgo poročeni in jih razžre naveličanost, nenadoma slovnica postane najpomembnejša tema.

Ne dvomim, da je pri nas zadosti ljudi, ki so sposobni širokega razmišljanja in bi zmogli povedati marsikatero pametno – a se ravno zato ne bodo podajali na obrambne zidove preteklosti, zarot in slovnice, kjer še največji modrijan vsaj izpade, če že ne postane, bebav. Kot pravi pregovor, pametni pač odnehajo. Naše debate so torej močno orodje negativne selekcije.

Slovenija pri diskusiji na spletu precej zamuja: anonimnost ne bo obrodila sadov in čas je za debatni klub z avtenticiranimi imeni in priimki. Če se ne upate podpisati pod svoje mnenje, že ne more biti veliko vredno. A zaradi naših obrambnih črt bo treba tovrstne forume še dodatno opremiti: opomin pred izključitvijo za tiste, ki bodo tonili v preteklost, razpredali o zarotah in težili s slovničnimi malenkostmi.

Skratka, končno potrebujemo debatno središče, kjer bodo stavki v prihodnjem času.