Slovenija – leto 0

Na kratko bi bilo mogoče reči, da poteka boj za prihodnost države, za t. i. dobro življenje. Zastavek torej ne bi mogel biti višji. Za produktivno razumevanje dogajanja je nadvse pomembno, da se odpravijo nekateri predsodki. Eden od teh pravi, da Slovenija ni balkanska država. Narobe: Slovenija je balkanska država! Ta izjava tukaj ne pomeni provokacije, ampak dejstvo. Kdor je pred davnimi leti, ko država še ni bila tako brezupno zavožena, služil vojaški rok, je že takoj na začetku doživel pravi kulturni šok: ko se je v tisti močeradasti uniformi sprehajal po dvorišču vojašnice, je opazil, da skoraj polovica vojakov med sabo komunicira v srbohrvaščini (oz. v enem od jezikov nekdanje skupne države). Večina osebkov, ki se jim v znanstveni govorici reče "čistokrvni Slovenci", se je namreč zaradi pomehkuženosti raje odločila za civilno služenje. Vsi omenjeni vojaki so bili seveda Slovenci: če si jih nagovoril v slovenščini, so ti tudi oni odgovorili v brezhibni slovenščini. Pravzaprav je ta jezik večina kljub vsemu tudi najbolje obvladala. Poleg tega so bili vsi izobraževalni filmi ravno tako v srbohrvaščini. Slovenskih pač ni bilo. Da ne bo kakšnega nesporazuma: vsi ti ljudje so bili krasne osebnosti, kljub temu torej, da očitno niso bili "čistokrvni Slovenci". To velja tudi za tiste, ki so bili sicer po poklicu kriminalci – v zaporu se pozneje gotovo nihče od njih ni skliceval na kakšne komunistične zarote ali strice iz ozadja. Za razliko od določenih politikov in intelektualcev so premogli neko osnovno dostojanstvo, zato so takrat, ko je bilo treba, prevzeli odgovornost. V tem smislu je mogoče govoriti o "poštenih kriminalcih". Tudi mariborski vstajniki – in Štajerci so že v stari Avstriji veljali za najboljše vojake – so se zgledovali po svojih srbskih kolegih. Tega vpliva preprosto ni mogoče zanikati. Ta vpliv, ki se je pozneje razširil na vso Slovenijo, seveda pomeni nekaj izrazito pozitivnega: za pravno državo in proti korupciji. Medtem se je v skoraj vsej Sloveniji izoblikoval konsenz: skorumpirani politiki se morajo brezpogojno umakniti. Mimogrede: večina očitno tudi nima nikakršnih težav z razumevanjem tega, kateri organi v državi so pristojni za odkrivanje in sankcioniranje korupcije. Vendar pa ima Balkan poleg svojega šarma tudi temno plat: skorumpiranost, nespoštovanje pravil igre, neodgovornost itd. Ravno zaradi teh pojavov se je Slovenija znašla v tej hudi moralni in politični krizi, iz katere se bo lahko izkopala le prav počasi. Protesti kažejo, da se veliko državljanov – ali bi bilo preveč optimistično napisati večina? – z njimi preprosto ni pripravljenih sprijazniti. To je brez dvoma razveseljiva novica. Večina političnih strank jo je že vzela na znanje – kar je še bolj razveseljivo. Vsaj za začetek. A na žalost je še vedno veliko takih, ki jih spremembe ne zanimajo in zanje niso zainteresirani. V tem oziru je seveda najbolj problematična stranka SDS. Če je bilo pred tedni veliko napisanega o poslancu Mariniču, gre zdaj vse samo še na slabše. Če je omenjeni poslanec vsaj uspel opraviti srednjo šolo, se je njegovi kolegici Koren Gombočevi zalomilo že na tej ravni. In potem še zgodba s premierjem … Ali Slovenija res hoče v to smer? Najbolj tragično bi potemtakem bilo, če bi v državi prevladal Balkan, kakršnega zagovarja stranka SDS in ki ga osmišljuje Zbor za republiko na mitingih, ki jih prireja po vsej Sloveniji. (No, kot kaže, so temu precej naklonjeni tudi v NSi.) Očitno se bodo v dnevih, ki prihajajo, zadeve še zaostrile. Vsi tisti torej, ki se zavzemajo za nek drugačen Balkan, namreč tak, kjer se bo korupcija preganjala kot nekaj nesprejemljivega, bodo morali v naslednjih dneh in tednih pokazati veliko mero strpnosti in potrpežljivosti. Pomembno je, da se izognejo nasilju in dostojanstveno odgovorijo na provokacije. Pravzaprav je kakšen velik strah povsem odveč, vse kaže, da bo na koncu dobro vendarle zmagalo. Tisti, ki, kot pravi pesnik, zares "dobro v srcih mislijo", so navsezadnje le v večini.