Slovenija in njeno umeščanje v evropske debate

Če je bil FAZ pred kratkim zelo kritičen do Pahorjeve vlade in je opozoril na škodo, "ki so jo povzročila tri leta leve koalicijske vlade" in ki jo mora zdaj sanirati Janez Janša, je bil Economist tokrat kritičen do prvega mandata aktualnega premierja.

"V še eni znani zgodbi država spet plačuje ceno razcveta, ki je ušel nadzoru. Med letoma 2004 in 2006 je gospodarstvo raslo povprečno za približno pet odstotkov na leto, leta 2007 se je rast povišala za skoraj sedem odstotkov. Dvig rasti je poganjalo zadolževanje, še posebej med podjetji in zlasti na področju gradbeništva.

Razmerja med dolgovi in lastnim kapitalom slovenskih podjetij so bila na začetku prve dekade novega tisočletja pod povprečjem članic evroobmočja, ob koncu pa precej nad njim."

Po mnenju Economista je torej recesija razkrila vse tiste slabosti, ki so bile v letih razbrzdane rasti nekako prikrite. Pogled od zunaj je zaradi neobremenjenosti opazovalca načeloma vedno dobrodošel. Nevpleteni opazovalec mnogokrat vidi stvari, ki so bistvene in ki jih tisti, ki je vanje osebno vpleten, zaradi nešteto malenkosti, predvsem pa lastnega interesa, mnogokrat povsem zgreši. Ni pa to seveda nujno. Če bi slovenska politika želela iz vsega skupaj potegniti kakšen pozitivni nauk, potem bi vsekakor morala začeti s tem, da bi obe, namreč tako Janševa kot tudi Pahorjeva ekipa, priznali, da v svojih preteklih mandatih pač nista bili tako uspešni, kot morda danes mislite ali želite, in da je vsaka po svojem znanju, sposobnostih in spretnostih nekoliko pripomogla k trenutnemu stanju. Morda bi bil iz takšnega izhodišča potem možen bolj produktiven pogovor o tem, kaj in kako zdaj.

Smrtonosna mešanica slabih bank in šibkih vlad sicer ni problem zgolj Slovenije, bi pa bilo zelo priporočljivo, če bi Slovenija sama zanj našla neko rešitev, zlasti zato, ker so rešitve, ki se nakazujejo na evropski ravni, v bistvu precej zaskrbljujoče. Italija ima na tem področju že določene izkušnje …

S tem je kajpada tesno povezan tudi problem nadaljnje evropske integracije. Mario Monti je bil v svojem zadnjem intervjuju za Spiegel v tem kontekstu že kar brutalno odkrit: "Če se bodo vlade v celoti vezale na odločitve svojih parlamentov, ne da bi si pri tem rezervirale nekaj manevrskega prostora za pogajanja, je bolj verjeten razpad Evrope kot pa tesnejše povezovanje." Težko, da se z njim ne bi strinjati, za njegovimi besedami vendar stoji neizprosna logika, obenem pa je treba priznati, da se je po drugi strani še mnogo težje z njim kar strinjati.

Dejstvo je, da si legalnosti ni tako težko pridobiti, povsem drugače pa je z legitimnostjo. Zadeve vsekakor niso preproste in brez dvoma bo marsikoga še pošteno bolela glava.

Montijevo zgodbo bi se dalo v konstruktivnem duhu nadaljevati nekako takole: v republikanskem Rimu je bilo mogoče v času večjih kriz celotno oblast republike začasno, se pravi za največ pol leta, izročiti v roke enemu samemu človeku, ki se mu je reklo dictator, torej tisti, ki pove kako in kaj – in se ga pri tem posluša. Mimogrede: diktatura pri Rimljanih ni imela pejorativnega pomena, ni pomenila tistega, kar so Grki označevali z izrazom tiranija (zato je treba dosledno razlikovati med rimskimi in modernimi diktatorji). No, tovrstne zgodovinske vzporednice se tukaj vsiljujejo pravzaprav same od sebe. Ali je potemtakem prihodnost Evrope v reaktualizaciji rimske diktature?