Slavni dnevi

Ne, ne govorim o travmatiziranih, marveč o tistih, ki jim je visoka raven vzburjenja postala norma in se jim vrnitev v vsakdanje življenje zdi kot koprena čez čutila – vse je sivo in dolgočasno, kot bi bilo le kulisa, ne pa življenje samo.

Edini, s katerimi lahko delijo izkušnjo in ki jih razumejo, so nekateri med njihovimi soborci; od preostalih jih loči prozoren, a neprediren zid. Nekateri med njimi poskušajo pregrado prebiti s pričevanji, razlaganji, pisanji spominov in literature ter zgradijo ogromen oltar lastni izkušnji, ki, resnici na ljubo, naslednjo generacijo še prav posebej odbije.

Govorim seveda o tistih, ki so se udeležili slovenskih demonstracij novembra 2012.

Izgradnja kulta Enkrat lani sem v lokalni knjižnici posegel po polici z novostmi in prva so bili spomini udeleženca demonstracij 2012. Debelo sem strmel vanje. Tisti mariborski ali ljubljanski dan se je spremenil v kar krepko knjigo? Hitro sem jo postavil nazaj in segel po naslednji novosti. Nisem mogel verjeti: drug avtor, druga knjiga, a ista tema – spomini na demonstracije! Panično sem pobegnil iz knjižnice.

Potem sem počasi opazil, da se nekam veliko slovenskih kratkih zgodb začenja ukvarjati s tistimi dnevi.

Nato so sledili romani.

Praktično ni več obvestila o novih knjigah, v katerem založbe ob kakem romanu ne bi napisale, da je postavljen v dogajanje tistega svetlega dne slovenske zgodovine.

Še malo in bo nalepka "Ne govori o demonstracijah!" na knjigi največji prodajni spodbujevalec, saj bomo imeli očitno kmalu toliko "demonstracijske" literature kot njega dni "narodnoosnobodilne".

Najpomembnejši dnevi slovenske zgodovine Spreletela me je čudna misel – šel sem na slovensko Wikipedijo in ugotovil, da geslo Protesti v Sloveniji (2012–2014) zajema kar 22.275 znakov. Trenutek, sem si rekel – in pogledal geslo Slovenska osamosvojitvena vojna, ki jih premore le 18.352. Torej je vojna za Slovenijo manj pomembna? Čisto sem se zmedel in pogledal še geslo Narodnoosvobodilni boj – le 5.324 znakov.

Prvoborcu so torej štiri leta vojne prinesla štirikrat manj enciklopedičnega prostora kot meni, ki sem se sprehodil po središču Ljubljane?

Ker uradno prisegamo na umetnost, sem pogledal še dolžine zapisov o največjih pisateljih: Ivan Cankar je nabral 7.262 znakov (Prešeren skoraj še enkrat več), ampak če odštejemo naslove del, jih ostane le še 4.370.

Ivan in France, žal, a demonstracije leta 2012 so precej pomembnejše od vajinih življenjskih del. Narod si sodbo na Wikipediji že piše sam.

Dejstva Očitno smo sredi tihe plime, ki nam gradi nov objekt malikovanja, zato obnovimo dejstva:

1. Demonstracije so se začele iz sebičnih razlogov, ne zaradi boja za skupno dobro (kot za park Gezi v Turčiji, recimo), saj je oblast hotela udariti po žepu s kaznimi za prehitro vožnjo.

2. Država se je odzvala brutalno in razdelila drakonske kazni – torej je zmagala takoj in odločilno. Demonstracije so zamrle. Če bi tako kaznovali po Grčiji, recimo, bi že pol države ždelo v zaporu.

3. Edini učinek je bila menjava premierja in mariborskega župana. Prvo ni prineslo nikakršnih sprememb, saj je naslednja vlada vodila povsem enako politiko. Kakšno je stanje v Mariboru, naj povedo Mariborčani sami.

Skratka, v glavnem polomijada. Zataknjeni v času Če so o posledicah vojn na udeležence napisana številna pričevanja in študije, o naslednjem nisem bral še ničesar, zato bom poskušal postaviti novo pravilo: nekateri ljudje komaj čakajo prvo priložnost, da se ob njej zataknejo v življenju.

Občasno srečam znance, s katerimi sem demonstriral za samostojno Slovenijo, in že od daleč mahajo: "Miha, kako sva stala na Roški!" Sva, ampak minilo je četrt stoletja in več kot toliko življenja, mar se ni zgodilo ničesar bolj izpolnjujočega? Verjetno je na vsaki obletnici mature vsaj en tak, ki se je zataknil v gimnaziji, tako da je vse, kar je sledilo tistim dnem, le še sivina.

Zato ni čudno, da je verjetno več ljudi, kot se je demonstracij udeležilo, planilo nanje, da se obnje prilepijo kot ob svoje slavne dni. Tako smo lahko ob nedavnih makedonskih demonstracijah brali statuse na Facebooku: O, ali še pomnite, tovariši, kako smo demonstrirali mi? In ta zadnji "mi" je krepak, kot bi se s pestjo tolkel po votlih prsih.

O pisateljih Da je tema tako pritegnila številne avtorje, niti ni čudno – vsebuje namreč nasilje in ravno to čustvo je eno tistih, s katerimi zna slovenstvo najmanj delati. V zgodovini nam ga tuji gospodarji niso dovolili izražati, zato je pač obrnjeno navznoter (samomori, alkoholi, depresije …) ali pa sublimirano v domišljijske izdelke. Prvi val literature na isto temo sem doživel leta 1986, ko je Bojan Plut pobegnil iz kasarne in ubil dva miličnika.

Takrat je nastalo neverjetno število besedil in režiserji ter producenti so naročali filmske scenarije; čeprav je bilo vsem jasno, da ti filmi v Jugoslaviji ne bodo posneti in knjige ne objavljene.

Ničesar ni mogoče spremeniti Ko sem bil mulec, mi je neki star partizan rekel: "Mi smo svoje opravili, zdaj ste na vrsti vi!" In v tem trenutku udeleženci demonstracij govorijo enako naslednjim generacijam; se je že kdaj v zgodovini kdo bahal z manj? Zdaj lahko generacija ali celo dve prekrižata roke in rečeta: "Da, sam sem svoje opravil, dragi mladi, zdaj ste na vrsti vi!" Wikipedija pravi, da demonstracije še trajalo. Ah, dajte no! Trajale so nekaj dni, potem pa so vsi tekli domov pisat avtobiografije, nekakšne podaljšane selfieje.

Spet smo tako prišli do vloge, za katero so nas zdresirali: v pasivni narcizem. Slovenstvo je kultura, ki vedno išče prvo oviro, da odneha, da nič ne ukrene in ne spremeni česarkoli. To je pasiva. Stavek, da ničesar ni mogoče spremeniti, če je nekomu enkrat spodletelo, pa je narcizem.

Kot mi mladi avtorji jamrajo, da so že napisali prvo kratko zgodbo, pa še niso slavni in bogati, mladi podjetniki ustanovijo prvo podjetje in si, ko to propade, lahko rečejo, evo, ne gre, namesto da bi poskusili znova, tako se lahko Slovenec pomika od področja do področja, malce poskusi, propade in reče, saj ni mogoče ničesar spremeniti.

Kult demonstracij 2012 ni drugega kot bedno opravičevanje, češ, ves večer smo vztrajali in Slovenija se ni čudežno spremenila. Očitno je nemogoče. Očitno se ne da! Zdaj lahko preostanek življenja mirno doma gledamo resničnostne šove in komentiramo po forumih.

Preprost povzetek Če so bile tiste demonstracije osrednji dogodek vašega življenja, potem je skrajni čas, da ga resno začnete živeti.