Sestradanci

Oni dan sem vzel v roke Delovo prilogo Ona in se lotil pisem bralcev. Eno se mi je zdelo še posebej zanimivo: pisec pride v Ljubljano in vidi vso njeno bedo. Okoli Tromostovja blodijo stradajoči, ki prosijo za košček kruha. Pismo potem predvidljivo zavije v obtoževanje novih časov kapitalizma in razslojevanja, a ustavimo se ob lačnih siromakih. Res, ne morete po ulicah, ki vodijo v središče, ne da bi vas ustavil človek, ki prosi za hrano. Drži tudi, da je jih je vedno več in če bo šlo tako naprej, bi se lahko Ljubljana spremenila v prizore iz Romerovih filmov, kjer bodo sestradane horde grabile po dobro hranjenih podeželanih na nedeljskih izletih.

Danes ne bom govoril o klošarjih, ki vas žicajo za kak kovanec, ne o narkomanih, ki financirajo svojega preprodajalca, marveč o Sestradancih. Kdor hodi po centru prestolnice, jih dobro pozna: gre za vedno iste ljudi, ki vas prosijo izrecno za denar, s katerim si bodo napolnili želodec.

Najprej vam moral nekaj priznati: zanje sem Džingiskan in Atila v eni osebi. Pred menoj bežijo, se umikajo v prehode ali stisnejo glavo k izložbi. Tak status sem si v dobrem letu pridobil zaradi svoje naivne skrbnosti. Trdno sem namreč prepričan, da je na svetu dovolj dobrin, da nikomur ne bi bilo treba stradati in če lahko kaj storim proti temu, tudi bom. Zato sem jim pač dajal denar za hrano.

Dokler me eden izmed njih ni vprašal točno pred praznično stojnico, na kateri so pekli pleskavice. "Boste eno?" sem odvrnil. "O, ne," je rekel, "veste, sem vegetarijanec." Vztrajal sem: "Ni problema, kaj pa prebranac?" Gostilničar je pritegnil, da ima na voljo tudi vegiburger. Sestradanec je že pojasnjeval, da je v resnici makrobiotik. Aha. Tako, torej.

Razjezilo me je. Iz lastnih razlogov, ki tičijo v mladosti, seveda, se mi zdi prošnja za hrano zadnja točka, pri kateri človek ne bi smel lagati. In reči moram, da drugi, ki vas prosijo za denar, v glavnem ne omenjajo hrane. Klošarji bi radi kaj popili, narkomani so zamudili avtobus ...

Tako sem Sestradancem začel ponujati hrano. Ulice centra so postale središče kebabov, burekov, trikotnih pic, skratka, le nekaj korakov od stradajočega vedno lahko najdete tisto, kar pravi, da potrebuje.

Očitno ne. Odkar jim ponujam obed, mi ni uspelo nahraniti niti enega. Ponavljam: niti enega. Nekdo mi je rekel, da nima zob in ne more jesti trde hrane. Ko sem šel po jogurt, je pobegnil. Drugega sem vabil s seboj na kosilo, vendar raje obeduje sam. In tako dalje.

Res sem se trudil, veste. Enkrat poleti celo malo preveč, priznam. Na Čopovi sem zagledal enega od Sestradancev, tokrat v invalidskem vozičku, kako stoka o lakoti, točno nasproti prodajalne hitre hrane. Ko me je ogovoril, sem mu ponudil nakup hamburgerja in se nisem dal odgnati. Ko je končno klonil in sem stopil do šanka, sem zaslišal za hrbtom škripanje vozička, ki se je hitro oddaljeval. Počakal sem, dokler mi prodajalec ni podal omota, nato pa sem krenil na lov. Naj skrajšam zgodbo: da, s kolesom sem lovil invalida. Da, nazadnje je že skočil z vozička in ga pehal pred seboj. Da, in ko ga je izdala sapa in sva obstala drug pred drugim kot dva revolveraša na Divjem zahodu in je bilo slišati le ječanje njegovih pljuč, sem bliskovito potegnil desnico, mu izročil hamburger in dejal: "Izvolite! Dober tek!" "Hvala," je rekel in me prestrelil s pogledom. Prej sem omenil, da se mi zdi laganje o stradanju zadnja točka. E, takrat sem našel še dodatno – hkratno laž o invalidnosti.

Po takih prigodah so si me že vsi Sestradanci zapomnili in že nekaj časa imam mir. Očitno torej ne gre za lačne ljudi, marveč za nov poklic, ki so ga prinesli novi časi. Če vas moti, je boj preprost – dajte jim to in samo to, kar prosijo: hrano.

Vrnimo se k pismu bralca. Nekaj nedolžno naivnega je v njem ali pa se jaz krepko motim o slovenstvu. Pričakovanje, da bodo Slovenci stokali po ulicah o tem, kako revni in lačni so, se mi zdi povsem zgrešeno. Narod smo, ki mu je družbeni videz ideal, glavna misel pa: "Kaj bodo rekli sosedi?" Ponosno povemo, da je večina prebivalcev lastnikov nepremičnin in nemškim turistom kažemo nageljčke na oknih. Prejšnji mesec je državni statistični urad objavil izsledke s terena in "lani je tretjina gospodinjstev živela v stanovanjih, ki jim je puščala streha, so imeli vlažne stene, trhla tla ali okna". Torej tisto, česar se ne vidi – kar razloži nageljčke, ki bohotno zakrijejo razpadle okenske okvirje. V občinskem dokumentu berem: "Ob močnem potresu bilo v Ljubljani poškodovanih vsega skupaj nekaj manj kot štiri petine objektov (78,87 %)." Umar pa dodaja, da smo z "nadpovprečnim deležem gospodinjstev, ki živijo v lastniških stanovanjih, ki pa so nadpovprečno slabo vzdrževana". Bojim se, da so ljudje že davno pred obnovo stanovanj začeli varčevati pri hrani in tiho tonejo v lakoto.

V Sloveniji je beda tiha in skrita, umaknjena za zidove. Znana je le med sorodniki in znotraj socialnih mrež, ki pa jih revščina trga. Siromaki so v stanovanjih, na cesti so za zdaj le glumači.