Res lahko zaupamo direktorju, ki se piflarsko drži pravil?

Pred dnevi sem premišljevala, kaj meni osebno pomeni kultura, potem pa sem še malo poguglala, da vidim strokovne definicije. Definicija kulture kot načina življenja določene družbe naj bi vsebovala tudi vzorce vedenja pripadnikov določene družbe (poleg navad, idej, prepričanj in podobno).

V določeni družbi lahko, če poznamo njeno kulturo, predvidimo, kako se bodo ljudje odzvali, oziroma, bolje rečeno, sankcije in učinkovitost njihovega uveljavljanja, poleg vzorca vedenja, bodo motivirale ljudi, da se bodo obnašali na precej predvidljiv način. Seveda morajo sankcije obstajati in delovati oziroma biti uporabljene, sicer najverjetneje zavladajo kaos, negotovost in strah, katerih stopnja je seveda odvisno od resnosti prestopka.

Kredibilnost za guvernerja in stabilnost za državo Pred mnogo leti sem se s svojim mentorjem za doktorat pogovarjala o pravilih monetarne politike in pravilih , ki naj pri njihovem delovanju omejujejo guvernerje centralne banke nasploh. Glede na dostopno literaturo je bilo priporočeno, da je guverner centralne banke s pravili čim bolj omejen pri svojem odločanju, kar naj bi prinašalo stabilnost odločanja in predvsem predvidljivost ter tako vzpostavilo guvernerjevo kredibilnost.

Profesor me je skoraj prepričal, saj se je z literaturo strinjal. Zveni nekako logično, kajne?

Če nekoga omejimo s pravili, se nam ni treba bati, da ne bo ravnal v skladu s pravili, sploh na tako visokem položaju, seveda če so sankcije učinkovite. Kazni so visoke za kazniva dejanja oziroma prekršek, civilna odgovornost je lahko precej visoka, da ne govorimo o ugledu, ki ga lahko guverner zapravi, če se ne drži pravil. Zaprta mu je pot naprej, tako je vsaj v razvitem svetu. Kredibilnost je tako guvernerju zagotovljena, družbi kot celoti pa stabilnost. Pa je res tako?

Pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna pa … Pa si poglejmo primer.* Nekdo si zelo želi postati guverner. Že od mladih nog. Ker se zaveda, da so kriteriji za imenovanje zelo strogi, hkrati pa mora imeti pri imenovanju kar nekaj sreče, če ne še česa drugega, in ker iščejo kredibilne kandidate, se v svojem življenju dosledno drži pravil, s katerimi je omejen pri svojem delu (ni sicer pomembno, kakšno je njegovo delo).

V svojem zasebnem življenju se drži družbenih norm. Pri izbiri ga tako prepoznajo kot človeka, ki se drži pravil in mu gre zaupati, ter ga končno imenujejo za guvernerja. Vsi so zadovoljni. On sam, saj je dosegel življenjski cilj, ter ljudje, ki so ga izbrali, ker si najverjetneje pravijo, "njemu oziroma njej gre pa res zaupati, do zdaj se je izkazal/a, poglej, kako je deloval do zdaj", s tem pa pomirijo tudi širšo družbo.

Kako spoznati tistega, ki nikoli ne krši pravil? Pa smo res lahko tako mirni in zadovoljni, ker je bil izbran optimalen kandidat za položaj oziroma je kredibilen in tako lahko predvidimo njegovo obnašanje?

Kakor lahko predvidevate, se je pogovor z mojim mentorjem nadaljeval. Ideja mi ni dala spati. Premišljevala sem, kako naj spoznam nekoga, ki je omejen s pravili in jih spoštuje. Vse, kar vem o njem, je, da spoštuje pravila, tega, kakšen človek je, ali je kredibilen ali ne, pa sploh ne. Kako se bo obnašal, ko za vodilo pri svojem obnašanju ne bo imel predpisanega scenarija in ko za situacijo sploh ne bo predpisana sankcija?

Nekdo, ki je omejen s pravili, ne more zgraditi kredibilnosti Pogovor s profesorjem se je končal s člankom.** Osnovna ideja članka je, da nekdo, ki je omejen s pravili, ne more zgraditi kredibilnosti. Vemo lahko samo, da je na položaju nekdo, ki se drži pravil. Na žalost ali pa na srečo pa je življenje "stranger than fiction". Vseh situacij se ne da predvideti, pa tudi če bi se jih dalo, bi stroški precej presegali koristi. Če hočemo nekoga spoznati, predvsem pa vedeti, ali je kredibilen ali ne, nas mora predvsem zanimati, kako se bo obnašal v situaciji, ki ni urejena s pravili, po možnosti tudi ne z družbenimi normami, takšna situacija pa bi se morala ponoviti večkrat.

Šele takrat lahko rečemo, da se je nekdo v neki situaciji obnašal na določen način. Ker se je obnašal konsistentno, lahko z veliko gotovostjo trdimo, da je kredibilen, da se obnaša "kulturno", pa če nam je njegovo obnašanje všeč ali ne. Vsaj spoznamo ga.

Stavim na tistega, ki ima kulturo, ne tistega, ki samo sledi pravilom Je omejevanje s pravili glede na povedano sploh smiselno? Seveda je, brez pravil bi zavladal kaos. Kaos je tudi takrat, kadar pravila so, sankcije pa niso uveljavljene. Ko se odločamo za prijatelje, politike in direktorje, je vprašanje, ali hočemo nekoga, ki samo sledi pravilom, ali nekoga, ki se všečno obnaša v situaciji, ko pravil ni, in pokaže svojo "kulturo". Jaz stavim na druge. Seveda pa je povsem drugače, ko kultura ne obstaja, bodisi zaradi odsotnosti formalnih ali neformalnih pravil bodisi učinkovitega uveljavljanja sankcij.