Reforma zdaj! Pika.

Razgrnitev koalicijske pogodbe glede zdravstva pa razkrije osupljiv – nič. Še huje kot nič – zabetoniran status quo v obliki srednješolskega prostega spisa! Ne le, da vse te borne povedi o zdravstvu ne vsebujejo niti ene konkretne rešitve, ampak že s tem, da so, v ključnih točkah preprečujejo, da bi bilo mogoče karkoli pomembnega spremeniti.

Zakaj ni v pogodbi vsaj enega samcatega meglenega stavka, da bo na primer vlada reorganizirala financiranje zdravstva tako, da bodo zavarovanci za vplačan denar preverljivo dobili najbolj konkurenčno zdravstveno uslugo. Potem bi za novega ministra (oziroma ministrico) obstajal prostor mogočih sprememb. Ki jim ob tako meglenem stavku (ki bi odražal ustrezno megleno voljo) sicer verjetno ne bi uspelo, ampak bil bi vsaj prostor za boj in pogumno srce.

Ampak se ureditev zdravstvenega sistema ne sme zgoditi niti slučajno! Za to poskrbi ravno zbirka brezvsebinskih, sramotno okleščenih stavkov koalicijske pogodbe. Med katerimi eden od prvih na primer o vsej problematiki zdravstvenega zavarovanja pove le to, da bo koalicija zagotovila finančno vzdržnost zdravstvenega sistema z racionalizacijo poslovanja.

To pomeni, da bo ves sistem financiranja zdravstva enako kot zdaj ostal brez opravilno sposobnega in odgovornega financerja, ki bi se v imenu zavarovancev – davkoplačevalcev znal in zmogel najbolj učinkovito pogajati z zdravstvenimi izvajalci za cene in kakovost uslug.

Opravilno zmožnega financerja, ki bi z zdravstvenim denarjem znal in zmogel iztržiti optimalne usluge in optimalne izvajalce, danes Slovenija nima. ZZZS je sistemsko povsem kastriran državni urad, ki nima v roki nobenega od ključnih procesov, s katerim lahko kot posameznik v praksi učinkovito kupim blago, ki ga potrebujem, da torej za svoj denar dobim najboljše glede na ceno in svoje potrebe.

Kaj kot zasebnik potrebujem za dober nakup? Kot zasebni potrošnik za dober nakup potrebujem najprej glavo, ki zna razmisliti, kaj v resnici potrebujem. Potem potrebujem informacijo o svoji denarnici, s koliko denarja razpolagam. In ko opravim z opisanimi notranjimi procesi, potrebujem še pregled ponudnikov, ki mi morajo natančno pojasniti, koliko kaj stane in kaj vse bom dobil, če bom pri njih opravil svoj nakup.

Za vsak nakup, ki presega nekaj deset evrov, sem kot odgovoren in opravilno sposoben potrošnik dolžan opraviti vse te faze odločanja, sicer sem neodgovoren ne le do sebe, ampak tudi do svojih najbližjih.

ZZZS nima oči za zavarovance Kaj pa ZZZS, ki je formalno kupec milijardnih zdravstvenih uslug? Ali ima ZZZS glavo, ki bi razmislila o tem, kaj potrebuje njen zaupnik – zavarovanec? Ne, seveda ne, ZZZS z mano kot s svojim zavarovancem nima nikakršnega odnosa. V resnici nisem njen zavarovanec, kje pa je moja zavarovalna polica, kjer bi s podpisom lahko vsaj potrdil svoja pričakovanja in se strinjal z uslugami in načinom njihovih uresničitev?

V resnici sem za ZZZS samo brezimni in prisilni davkoplačevalec brez možnosti ugovorov. Saj niti ne podpišem pogodbe niti ne dobim realnega računa za zdravstveni "servis". In kar je še hujše, ZZZS od mene kot zavarovanca zaradi opisanega "neodnosa" nima nikakršne informacije o tem, kako naj se vede kot kupec zdravstvenih uslug – za mene. Hm.

ZZZS nima glave za razmislek o svojih nakupih Če torej ZZZS nima oči za mene kot zavarovanca, od kod dobi glava idejo, kaj naj za mene kupi s svojim milijardnim nakupom? Ne boste verjeli, ampak ZZZS tovrstne glave sploh nima in je tudi sistemsko ne sme imeti. Ker mora pri svojih nakupih slepo ubogati politiko! Tisto politiko, ki vsaka štiri leta od mene pridobi glas na podlagi dovtipov o partizanih in domobrancih. In isto politiko, ki na najbolj usmrajen način izkorišča naš državljanski strah, da zunaj demokracije na naših tleh takoj vznikne medčloveško klanje.

Zaradi tega (upravičenega) strahu državljani ob vseh perverznih zlorabah demokratične tehnologije še vedno odkrito in fizično ne popljuvamo očitnih političnih goljufov, ki se ravno zaradi zavesti o nujnosti in nedotakljivosti demokracije najraje skrivajo znotraj struktur demokratičnega kolesja. In med drugim tudi dajejo navodila ZZZS, kaj potrebujem jaz kot zdravstveni zavarovanec.

Kako politika posodi svojo glavo ZZZS A verjamem, da v parlamentu še nikoli niste slišali razprav o različnih operacijah kolkov in o zdravilih, ki jih potrebujejo neke skupine otrok v intenzivnih enotah, druge skupine pa ne. Ampak formalno je politika vseeno tista, ki vse te želje in potrebe (v imenu mene kot zavarovanca) preda obglavljenemu ZZZS, ki lahko ob političnih ukazih le prikima, kolikor je to mogoče storiti brez glave.

A ker politiki o zdravstveni stroki nimajo pojma, so njihova avtentično politična navodila za ZZZS le taka, ki se rodijo v pavšalnih populističnih razpravah o pravicah za vse in privatizacijah in o hudobnih privatnikih in tujcih in kar je še tega. Medtem ko pa želje o novih operacijah in zdravilih in podobnem v imenu politike oblikuje komisija na ministrstvu za zdravje, imenovana zdravstveni svet. Ta komisija je pravzaprav delegacija slovenskih državnih bolnišnic, torej izvajalcev zdravstvenih uslug.

Slovenske bolnišnice torej obglavljenemu ZZZS ukazujejo, kaj jaz kot zdravstveni zavarovanec potrebujem od – slovenskih bolnišnic. Menda je jasno, da je tako vedno videti, da jaz kot bolnik potrebujem pretežno le tisto in predvsem tisto, kar zanima slovenske bolnišnice. Verjamem, da v tem nihče ne vidi konflikta interesov.

In verjamem tudi, da ob tem nihče niti ne sluti, zakaj smo v Sloveniji pustili strokovno, finančno in kadrovsko povsem shirati temeljno zdravstveno varstvo, razbohotilo pa se je povsem zmedeno, nenadzorovano in izjemno drago kroženje bolnikov med specialisti in subspecialisti, med enimi in drugimi bolnišničnimi oddelki.

Ali je ZZZS sploh opravilno zmožen kupec? Seveda ne, niti en pogoj za kakovost ZZZS kot kupca zdravstvenih storitev ni izpolnjen.

Prvič, ZZZS ni opravilno zmožen kupec zdravstvenih storitev že zato, ker ne sme razmisliti in določati, kaj kupiti. Namesto ZZZS to določi politika, pa še politična odločitev je razcepljena med populistično-sindikalistične želje, ki se oblikujejo za potrebe volilnih kampanj in političnih TV-oddaj, in med strokovno-lobistične želje slovenskih državnih bolnišnic po prodajanju tistega, kar bi pač najraje prodajale. Potreb in želja mene kot zavarovanca tu sploh ni, moja dolžnost je le plačevati.

Drugič, ZZZS ni opravilno zmožen kupec zdravstvenih storitev, ker ne sme in ne more imeti nadzora nad svojimi financami. In prav zato od njega tudi nihče ne zahteva finančne odgovornosti. Politika mu ukaže svoje želje, da ohrani lepoto obraza pred volivci. Te želje so itak nerealne pravljice in to vnaprej vedo vsi udeleženi v cirkusu.

Zato se lahko ZZZS navzven repenči, nekaj ugovarja, nekaj administrira in nelogično odreja in preoblikuje cene v nasprotju z zdravstvenimi izvajalci. Ampak na koncu leta se zaradi stomilijonskih izgub, zaradi katerih bi takoj odletelo vodstvo vsake normalne zavarovalnice, nihče ne razburja, ker vsi vedo, da je ZZZS tako ali tako opravilno nesposoben državni urad.

In tretjič, ZZZS ni opravilno zmožen kupec zdravstvenih storitev, ker ne sme in ne more imeti pregleda nad tem, kar kupuje. ZZZS plača bolnišnici žilni poseg, ampak zanj ne dobi specificiranega računa, ki bi razjasnil, ali je bolnišnica vgradila žilno opornico za dva tisoč ali za 12 tisoč evrov. In v zadnjem primeru bolnišnice ne more vprašati, ali je bila izbira dražje opornice upravičena in iz kakšnih razlogov.

Prav tako ZZZS ne more iz plačanih računov videti, kakšen model srčnih spodbujevalnikov vgrajujejo v Ljubljani in Mariboru in zakaj je morda cena istega modela v dveh bolnišnicah različna za 30 ali 40 odstotkov. Tako se milijoni izjemno dragocenih podatkov o nabavah, cenah, proizvodih, materialih in vsem mogočem izgubijo v računovodstvih bolnišnic, čeprav bi priseben kupec zdravstvenih storitev z njihovo pomočjo zelo preprosto ugotovil številna korupcijska tveganja. Mogoče pa ima to skrivanje ravno ta namen?

Specificiran račun v rokah opravilno sposobnega in odgovornega kupca je edino učinkovito orodje In naj ne bom nadležen, če spet ponovim: specificiran račun v rokah opravilno sposobnega kupca je edino učinkovito orodje, ki bi uredilo zdravstveni sistem in mimogrede odpihnilo tudi korupcijo, ki v računsko urejenem okolju sploh ni mogoča.

Saj če kot zasebni kupec kupim osebni računalnik, lahko z nekaj znanja iz računa natančno razberem, ali je cena zanj realno sestavljena ali pa me je nekdo poskušal povleči za nos. V državni bolnišnici pa se do državnega ZZZS gredo poslovne skrivnosti in proceduralne zaplete, ob kakršnih se v resnični tržni ekonomiji samo nasmehnejo.

Mar mislite, da naši uspešni podizvajalci svetovnih avtomobilskih in drugih korporacij lahko s pokrskim obrazom barantajo za ceno svojih proizvodov v slogu vzemi ali pusti? Ma vraga, do centa natančno morajo svojim ključnim kupcem razložiti, koliko morajo nujno porabiti za delavca in njegov dopust in za prevoz materiala in zakaj potem neke plastične cevi ne morejo narediti za pol centa ceneje. In če jim kupec predlaga, da bi zamenjali material ali ga kupovali nekje drugje, morajo kupca z veliko pozornostjo in hvaležnostjo poslušati in mu slediti, če je le mogoče. Tako je to, kjer gre zares.

V resnici se trenutno pri nas lahko igrajo nepregledne, objestne in neodgovorne tržnoekonomske filme samo še monopolistične državne firme, ki jim trg in poslovno nesmrtnost zagotavlja država. Direktorji in politični zaščitniki takih firm so edini, ki si še lahko privoščijo "tržne boje" z drugimi državnimi direktorji, ki enako kot prvi sedijo na svojem kupu privatistično razkosane državne lastnine.

Škodo, ki nastane ob teh otročjih monopolijih, na koncu seveda plačajo država in državljani v obliki neokusno visokih cen storitev. Lep primer so trenutni boji med državnimi lekarnami – lahko se je državnim direktorjem z zaščiteno ritjo junačiti s tržnimi boji. Tisti hip, ko pa bi politika lekarnam prepovedala vse monpolistične in ekskluzivistične politične privilegije, bi vsi ti junaški bojevniki planili skupaj v en glas in v hipu postali najboljši prijatelji.

In zdaj zares: kdo in zakaj se v zdravstvu boji čistih računov Ob vzpostavitvi nove države je bil strah pred realnim plačevanjem zdravstvenih storitev upravičen. S pojavom računov se odpre trg, na katerem hočejo izvajalci čim več prodati in izdati čim več računov ter se z novimi storitvami čim bolj razvijati.

Človeška ustvarjalnost je brezmejna, zato mora biti na strani plačnika-zavarovanca izkušena zavarovalnica, ki zna natančno preverjati račune, postavljati strokovna vprašanja o pomenu določenih storitev, primerjati cene različnih ponudnikov, se učinkovito pogajati za kakovost in vrsto zdravstvenih uslug, ki so za določeno raven zdravstvenega standarda najboljše. Naš socialistični ZZZS vseh opisanih zavarovalniških opravil ni obvladal, zato bi računi povzročili eksplozijo zdravstvenih stroškov. Človeška ustvarjalnost je brezmejna, na Balkanu pa sploh!

Ampak ljudje božji, medtem je minilo že več kot 20 let! In ves ta čas nismo razvili zavarovalniškega mehanizma, ki bi izvajalce storitev spodbujal k čim bolj konkurenčni ponudbi.

Zdajšnji sistem financiranja zdravstvene izvajalce že dve desetletji spodbuja k čim manjši razvojni in strokovni aktivnosti. Namesto da bi (pre)živeli od več in bolj kakovostnih zdravstvenih storitev, se poskušajo bolnišnice otepati preveč in prezahtevnih bolnikov, da imajo za plače in pozitivno ničlo. Vse to pomeni razvojno zaostajanje slovenskih zdravstvenih izvajalcev, ki jim bodo z nadaljevanjem sedanjih smernic ušli bolniki.

Z odprtjem evropskega zdravstvenega trga naše nekonkurenčne bolnišnice ne le ne bodo dobile tujih bolnikov, ampak bodo ostale brez lastnih. S tem bo zdravstveni sistem padel v strahotne stroške vzdrževanja lastnih, neproduktivnih državnih bolnišnic in plačevanja čezmejnega zdravljenja našim zavarovancem. Ti pa bodo poleg (pre)dragega slovenskega zavarovanja prisiljeni skrivaj plačevati še kako resno tujo zavarovalnico, da jim bo krila razliko, k jo bodo morali plačevati v primeru odhoda na zdravljenje v tujino.

In vse to zgolj zato, ker si že skoraj četrt stoletja ne znamo pogledati v oči in se dogovoriti za čiste račune.