Preživetje ali privilegiji?

Pred kratkim smo sedeli za mizo z direktorjem enega večjih javnih inštitutov. V poskusu, da bi mi karseda dramatično predstavil učinke vladnega varčevanja na področju znanosti, mi je položil na srce, da je ravno v petek moral enega raziskovalca postaviti na cesto. No, ustrelil je nekoliko mimo. Najprej zato, ker takrat sploh še ni bil znan obseg varčevanja. Na delovni mizi smo imeli zgolj obrise nastajajočega rebalansa. Pa tudi zato, ker še predobro vem, da slovenske visokošolske in znanstvene ustanove nikakor niso zaposlitvena utopija. Mlajši raziskovalci so potrošna roba, brez pretirane slabe vesti jih ob prvi priliki vržejo na cesto. Recimo takrat, ko ne morejo sami s projekti pokriti svoje plače, četudi ima inštitucija sicer povsem dovolj denarja. Poznam iz osebne izkušnje ... Mimo je ustrelil tudi zato, ker smo na drugi strani mize sedeli ljudje, ki zelo dobro poznamo razmere v znanosti in v visokem šolstvu. Številke povedo, da je v sistemu dovolj rezerv, da lahko s pametnim upravljanjem brez večjih posledic in odpuščanj preživi do obdobja debelih krav. Za vsem vikom in krikom se ne skriva boj za preživetje, ampak za ohranitev privilegijev. Teh je mnogo, jaz pa bom omenil le dva.

Prvi privilegij je plača, ki je višja, kot jo omogoča plačni sistem v javnem sektorju. Jasno, te si ni možno kar tako povečati. Obstajajo pa ovinki. Na primer zaposlitev prek polnega delovnega časa. Ki ga, mimogrede, praktično nihče ne "oddela" na delovnem mestu. Še kako živ je spomin na kabinete, ki samevajo večji del dneva ... Menda lahko pride do množičnega odpuščanja najmlajših in najboljših. Do pravega eksodusa. No, formula za rešitev te situacije je razmeroma preprosta. Pet gospodov, ki imajo petinsko zaposlitev prek polnega delovnega časa, naj se odpove tej "nadobremenitvi", pa bodo "rešili" enega mladega, najboljšega. In če že mora nekdo iti, zakaj bi to bil mlad in dober ... Pa naj gre nesposobni lenuh.

Drugi privilegij je "akademski karkolizem", ukvarjanje s tistim, za kar se odločiš, da je pomembno. Četudi morda sploh ni, ali pa je celo precej brez veze. Torej neke vrste zastonjkarstvo, zavestna odločitev ne prispevati h konkurenčnosti in razvoju države, ki te hrani. To zastonjkarstvo se lahko izrazi tudi v tem, da v službi narediš le minimum, v preostanku časa pa delaš mimo univerze ali inštituta, za svoj račun. Akademski "fuš" torej. Zato ne preseneča grozovit podatek, da so v letu 2011 vse tri državne univerze na trgu ustvarile skupaj komaj devet odstotkov svojih prihodkov!!! Ali lahko k temu sploh še kaj dodamo? No, tudi formula za rešitev tega problema je razmeroma preprosta. Rektorji in direktorji naj svoje zaposlene naženejo, naj svoj "fuš" končno, kot se to počne v normalnem svetu, prenesejo na fakultete.

Za konec: ne trdim, da je denarja za znanost in visoko šolstvo veliko. Najboljše svetovne univerze in inštituti imajo enormne letne proračune. Harvard recimo dvainpolkratnik proračuna slovenske države. Je pa tudi res, da le manjši del tega dobi od države. Veliko večji problem od manjka denarja je njegova slaba izkoriščenost. Zato bo treba pred kakim bodočim povečanjem vložka v znanost in visoko šolstvo najprej dodobra izkoristiti obstoječe vložke. To je ključni izziv na tem področju.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.