Pravi problem

Ena redkih izjav Gregorja Golobiča, morda najmanj motiviranega visokošolskega ministra v neodvisni Sloveniji, s katero sem se strinjal, je bila, da je visoko šolstvo kot lonec, ki pušča na vseh koncih. No, tu se je najino strinjanje tudi končalo. A povedano nedvomno drži kot tudi to, da se noben minister ni lotil velike slike. Raje so ostali na varni strani in se omejili na krpanje manjših ali večjih problemčkov. Modernizacija visokošolskega sistema pač ni zgolj tehnokratski problem. Gre za lovišče izjemno močnih elit, ki so že več kot enkrat odnesle kakega ministra. Toda spremembe so nujno potrebne. A ovir ne manjka. Prva je v izjemni skoncentriranosti visokošolskega prostora. Ena najmanjših evropskih držav ima eno največjih evropskih univerz?! Dve državni univerzi, ki skupaj porabita več kot osemdeset odstotkov javnih sredstev, ki gredo v visoko šolstvo, pač preprosto verjameta, da sta preveliki, da bi bili pogrešljivi. In zato menita, da zanju pravila ne veljajo. Recimo tista o akreditacijskih rokih. Po drugi strani pa so državne univerze notranje fragmentirane, zaradi česar so resne koordinirane razvojne strategije vnaprej obsojene na poraz, poskus preseganja in poenotenja pa vodi v hude konflikte, kot trenutno na Univerzi na Primorskem. Posledica velikosti in zazibanja v samozadostnost je zelo šibka povezanost z gospodarstvom. Zato je povratna informacija s trgov dela izjemno šibka, zgolj posredna, predvsem prek statistik. Torej ne preseneča, da so programi prepogosto pisani na kožo profesorjev, ne pa tistih, katerim so namenjeni. Veliko oviro predstavlja tudi politično delovanje vodstev univerz. Univerza v Ljubljani je politično najmočnejša nepolitična ustanova. Ključne vladne položaje v samostojni Sloveniji zelo pogosto zasedajo univerzitetni profesorji iz te univerze, ki se tja po koncu mandatov tudi vračajo. Večina mnenjskih voditeljev in novinarjev se je izobraževala na Univerzi v Ljubljani. Rektorji so neredko nekdanji aktivni člani političnih strank, zato niti ni čudno, da so se lahko univerze skozi celotno obdobje tako nespodobno vtikale v oblikovanje politik, da je bila država včasih zgolj stranski opazovalec. Posledično odzivi dveh največjih univerz na zmanjšano financiranje niso optimalni. Medtem ko se rektorja dveh manjših univerz in dekani samostojnih visokošolskih zavodov ukvarjajo z optimiranjem notranjih procesov in iskanjem dodatnih virov, sta se dve največji univerzi raje odločili za neposredno politično, medijsko in pravno konfrontacijo z državo. Zelo pomembna ovira je tudi nizka internacionalizacija slovenskega visokega šolstva. Med visokošolskimi učitelji in raziskovalci tujci predstavljajo zanemarljivo majhen delež. Univerze so vzpostavile celo vrsto uradnih in neuradnih mehanizmov, ki preprečujejo njihov prihod. Recimo s habilitacijskimi postopki. To pomeni, da v visokošolskih institucijah skorajda ni ljudi, ki bi s sabo prinesli ekstenzivne izkušnje z dobrimi praksami iz drugih okolij. Pred nami je trnova pot. Preproste tehnokratske rešitve ne bodo delovale. Tudi do zdaj niso. Dobre prakse smo vnašali arbitrarno in selektivno, najraje le tiste, ki so utrdile obstoječe aranžmaje, nasprotne dokaze pa smo relativizirali. Potrebna bo odprta in temeljita javna razprava. Na dolgi rok pa bomo največ dosegli, če bodo univerze znova postale univerze, depolitizirale svoje delovanje in se predvsem manj ukvarjale s svojim okoljem, več pa same s sabo. Če bodo ugotovile, da so odgovorne predvsem za lastno kakovost.