Prastrah

Zasebno visoko šolstvo po trditvah jesenskih jurišnikov in manipulantov nosi demonsko krivdo za vse tegobe visokega šolstva na Slovenskem. A "izvirnega greha" nikakor ne moremo pripisati kaki Janševi vladi, to ni njegova izmišljotina. V bistvu se je začelo razvijati razmeroma kmalu po osamosvojitvi, že v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja. Z današnje perspektive je kar malce ironično, da so prve samostojne visokošolske ustanove ustanovili ljudje, ki so bili pač blizu tedanji oblasti, torej iz krogov LDS. In pozor! Takrat se zaradi zasebnih visokih šol ni nihče kaj prida razburjal. Pravi vihar se je začel šele v mandatu 2004‒2008, ko pravica do ustanovitve visokošolskega zavoda ni bila več dana le posebej posvečenim. In to se je zgodilo brez spremembe zakonodaje, akreditacijski organ je le prenehal brezobzirno zlorabljati diskrecijsko pravico in je začel spoštovati postopek in pravila. Vzrok za jezo je bil precej profan, šlo je za preprosto človeško nevoščljivost. Mislili so, da gre za peščico pogoltnih posameznikov, ki bi si pač želeli napolniti žepe na račun šolnin. Zares ostro pa je postalo šele takrat, ko je postalo jasno, da v vseh primerih ni povsem tako. Da nekateri gradijo institucije, vredne spoštovanja, tržno zanimive študijske programe, zaposlujejo kakovostne kadre, razvijajo konkurenčne znanstvene programe, vlagajo v stavbe in v knjižnice. Bizarno, ravno ugotovitev, ki bi morala sprožiti olajšanje in upanje, je privedla do hudih odzivov. Kajti postalo je popolnoma jasno, da iz rok polzi monopol nad enim od ključnih sektorjev, ki se ga tranzicija skorajda še ni dotaknila. Največji prastrah jesenske opcije, razvoj kakovostnih neodvisnih ustanov, ki jih ni mogoče nadzirati z navidezno demokratičnimi samoupravnimi metodami, manipulacijami in zlorabami črednega nagona, ja začel postajati resničnost. Zato ne preseneča, da pada z vseh strani. Pri čemer pa še največ povedo ravno o sebi. Med vrsticami je zanimivo brati. Konec septembra je recimo v Delu izpod peresa Jasne Kontler Salamon izšla teza, da gre pri vsem skupaj le za zagotavljanje sinekure za bodoče nekdanje politike. No, kot vem – in to sfero kar dobro poznam – ne gre za to. Niti najmanj. Je pa teza vseeno zbudila moje zanimanje. Še posebej močno me zanima, ali novinarka vidi kot težavo, da se lahko akademski kadri, ki so blizu pomladni opciji, zaposlijo tam, kamor dolga jesenska roka ne seže? Kjer jih ni mogoče disciplinirati z eksistenčno grožnjo? Dnevnikova dežurna agresivka Tanja Lesničar Pučko, ki je avtorja tega zapisa razglasila kar za peona (tlačana, nesvobodnega delavca) in se ob tem še z l a g a l a pri navedbi nekega mojega zapisa, pa je zapisala, da vlada gradi kar nekak vzporedni svet. Enaka teza se jim je pred kratkim zapisala tudi v Mladini. Vzporedni svet? Torej pluralnost vidite kot nekaj slabega in škodljivega? Težava v resnici ni zasebno. Dokaz za to so zasebne ustanove, ki so jih zgradili v obdobju jesenskih vlad in ki niso nikoli nikogar motile. Po drugi strani pa v omenjenih medijih izrazito sovražno obravnavajo javno Fakulteto za informacijske študije iz Novega mesta, ki je zasebna ravno toliko kot recimo tri državne univerze. Težava je drugje, sovražiti in prezirati je treba vse, kar je od njih neodvisno.