Torek,
13. 9. 2011,
15.29

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 13. 9. 2011, 15.29

8 let, 8 mesecev

Politični brevir svobodnih državljanov ZDA

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Deseta obletnica 11. septembra je bila za Američane med drugim tudi dobra priložnost za refleksijo stanja, v katerem so se znašli.

Kaj so se od vsega skupaj naučili? Ali so danes kaj bolj svobodni in varni? Ali je njihov politični sistem zadovoljivo prestal ta strašni preizkus? Refleksijo dodatno poglabljata še republikansko iskanje predsedniškega kandidata ter kriza, ki se z vsakim dnem bolj poglablja in ji kar ni in ni videti konca.

Morda ne bi bilo slabo, če se premislek enkrat opre na tiste stvari, ki ostajajo običajno zamolčane, a kljub temu ali pa ravno zato usodno določajo vsak govor o politiki.

Ameriške predstave o državi odločilno določa zgodba o družbeni pogodbi. Lahko bi se reklo, da je to najznačilnejša tema, ki obvladuje anglosaksonski način razmišljanja o politiki.

Zgodba gre približno takole: na začetku so ljudje živeli v naravnem stanju, v katerem je imel vsak posameznik absolutno svobodo, da je svojo moč uporabljal tako, kakor je sam hotel, torej samovoljno. To stanje je Hobbes opisal kot "vojno vseh proti vsem". Ker pa je bilo takšno življenje precej stresno in negotovo, so se ljudje v nekem trenutku zbrali in z družbeno pogodbo, po kateri se je vsakdo odpovedal vrojeni absolutni svobodi, ustanovili državo. Smisel države je v tem, da ščiti posameznikove naravne pravice do življenja, svobode in lastnine. Država je, kakor se je izrazil Thomas Paine, "nujno zlo".

Naravno stanje niti pri Hobbesu niti Locku ni mišljeno v kakem konkretnem zgodovinskem kontekstu. Je fikcija, bolje rečeno nujna fikcija, ki kot taka šele omogoča razumevanje nastanka države. Z družbeno pogodbo se zgodovina v nekem smislu šele začne.

Svoje politične nasprotnike liberalci običajno imenujejo etatisti, mednje pa prištevajo socialiste, komuniste, socialdemokrate, toda tudi fašiste, naciste, mnogokrat celo katoliško Cerkev. S to diskvalificirajočo oznako skušajo v bistvu zajeti tisto evropsko miselno tradicijo, ki sega vsaj do Aristotela in ima z liberalnimi idejami načelne težave. Za Aristotla je človek ne samo družbeno – to so konec koncev tudi živali –, pač pa po svoji najvišji naravi tudi politično bitje. Človek, ki živi sam, ni človek, ampak žival ali bog. Vse, kar človek je in ima, je in ima v določeni družbi, ki je organizirana v skladu z določenim političnim sistemom. Življenje zunaj družbe je nesmiselno, kajti vsak smisel se artikulira šele v kontekstu razmerja z drugimi člani družbe. Govoriti o "vrojeni svobodi" je zato absurdno.

Kako se politični boj med liberalci in etatisti kaže konkretno v praksi, je mogoče ponazoriti z odločitvijo vrhovnega sodišča v primeru Lochner v. New York. Primer je sicer iz leta 1905, vendar še vedno deli politično in strokovno javnost. O njem še danes izhajajo knjige in članki – ravno prejšnji teden je zbudil pozornost znanega kolumnista Georgea F. Willa iz Washington Posta. Za kaj torej gre? Leta 1895 je država New York sprejela zakon, s katerim je omejila delovni čas v pekarnah dnevno na največ 10 ur, tedensko pa na 60. Joseph Lochner se je pritožil na vrhovno sodišče, ki je s tesno večino (5:4) odločilo, da zakon ni nujen za zaščito zdravja delavcev in da posega v pravice in svoboščine posameznika do sklepanja pogodb. Toda tej praksi sodišča potem niso vedno sledila, zlasti v času New Deala ne. S tem so po mnenju liberalcev prenehala ščititi naravne pravice in svoboščine posameznika, ki so po teoriji družbene pogodbe predhodne vsaki vladi.

Tukaj se jasno vidi, v čem je politični zastavek liberalcev: gre za naravne oziroma prirojene pravice statističnega posameznika, ki je kot tak ločen od družbe. Težava je v tem, ker se ta posameznik v zadnji instanci vedno konkretizira v moža, ženo, sina, hčer, sestro, člana gasilskega društva ..., kar pomeni, da se njegove pravice prepletajo s pravicami drugih. Žena in mati ima brez dvoma pravico do dela, toda po drugi strani ima tudi otrok pravico do matere in vzgoje, mož do žene itd. Kot je v svojem znanem ugovoru zoper sodbo zapisal sodnik Oliver Wendel Holmes: "Namen ustave ni, da uteleša neko posebno ekonomsko teorijo."

Največja zabloda liberalcev je v tem, da skušajo bistvo politike zreducirati na ekonomijo. Za to načeloma seveda ne potrebujejo demokracije. Najbrž ni nobeno naključje, da je Milton Friedman brez kakršnih koli zadržkov sodeloval s čilenskim diktatorjem Pinochetom. S tem je zelo jasno pokazal, kaj mu pomeni svoboda v praksi.