Sreda, 10. 6. 2015, 17.35
8 let, 8 mesecev
Policijska akademija 2
Iz neznanih in težko razumljivih motivov je pripravila tiskovno konferenco z na videz nevtralnim "poročanjem" o tem, kaj trenutno mislijo in delajo v povezavi s primerom Radan.
Med na videz nevtralnim razglabljanjem o svoji kriminalistični avtopoetiki so vrgli v javnost tudi šokantno številko o morebitnih sedmih umorih in, logično, izzvali histerijo – potem pa stisnili rep med noge, kot da je policijska izjava o sedmih umorih enako neobvezujoča, kot bi jo izrekel anonimnež za šankom po treh pivih.
To si je pred pol stoletja lahko privoščila socialistična policija, pa tudi kapitalistična takrat ni bila veliko boljša, saj se je lahko skrivala za zaroto hladne vojne.
A zdaj smo leta 2015 in nedavno smo opazovali primer nemškega pilota, ki je raztreščil letalo v gori – preiskovalci so javnost skupaj z oblastmi in letalsko družbo skoraj "on-line" obveščali o vsem, kar so sproti dognali, in primer kljub tragediji sklenili s splošnim občutkom zaupanja v sistem varnosti in nadzora. Kako pa je to v Sloveniji?
In ob tem je imela policija neverjetno srečo, da je bil odziv vodstva UKC na njene namige še bolj bedast, nespreten in paničen. Če bi bil v UKC kak normalen vodja, ki se ne bi zgolj bal za svojo rit, bi policiji preprosto zabrusil, naj ne čvekajo neumnosti in naj ne delajo panike brez utemeljitve, kajti normalna policija bi v tako resni zadevi morala dati od sebe kaj več kot osebnoizpovedno zgodbico o občutku, da so se v UKC zgodili serijski umori.
Sicer bomo postali država, v kateri bo policija brez utemeljitev in dokazov na tiskovni konferenci lahko obtožila vsakogar po dolgem in počez, potem pa se ne bo zgodilo nič. Je torej preveč pričakovati, da bo letel šef policije, če se bo čez kak mesec izkazalo, da vseh teh umorov, ki so spaničarili Slovenijo, sploh ni bilo?
To se mi zdi enako normalno pričakovati, kot bi bilo normalno, da bo v primeru, če so se serijski umori zgodili, samodejno in nepreklicno odstopil šef nevrologije – ne zaradi objektivne krivde, ampak zato, ker ima malo ljudi želodec svojim bodočim obiskovalcem in delegacijam še leta in leta razlagati, da so se pod njegovim šefovanjem zgodili serijski umori? Ne gre za krivdo, ampak za želodec.
Temeljna šala Policijske akademije 2 je razlika v najmanj petih truplih. Naravnost komično je bilo, da te bistvene razlike niti policisti niti zdravniki niso komentirali – kot da niso pomembne žrtve, ampak njihove medijske predstave in položaji.
Komedija je pozneje postala absurd ob spoznanju, da isto vprašanje vsak zase razrešujejo kriminalisti in zdravniki in praktično nočejo vedeti drug za drugega. Eden trdi, da jih je sedem, drugi, da sta dve, in razlika nikogar ne preseneti. Butec in butec 3.
Pred leti sem živel v Italiji in vsak dan v poročilih gledal kriminaliste, kako v lepih uniformah vdirajo v hiše kriminalcev – obkroženi s tropom TV-snemalcev in novinarjev. Policijske akcije so spremenili v medijske predstave in ni treba posebej pojasnjevati, da policija, ki prireja medijske predstave, tega ne počne brez interesa tistih, ki jo vodijo, to so vladni politiki. Politična policija pa je samo korak od policijske države.
Zato upam, da je bila sprožitev drugega vala histerije ob primeru Radan samo bedasta epizoda Policijske akademije 2. Prepričan pa o tem nisem – dokler policija ne bo dala javnosti nekaj pojasnil o svojem ravnanju. Če pojasnil ne bo, pa se bom začel nekoliko bati lastne države.
Sprožiš medijski linč brez posledic, preusmeriš pozornost od neprijetnih dejstev in tem – in nikomur nič. To je policijska država in srčno upam, da (še) nisem v njej.
Ob tem pa s kritiko policije ne želim zmanjševati vtisa katastrofalnih odzivov vodstva UKC na primer Radan. Še vedno sem prepričan, da so povsem zamudili priložnost za ustrezen odziv na začetku, ko primer še ni bil afera, ampak le strokovni eksces.
Če bi bili navajeni vsakodnevno razreševati ekscesne zdravstvene primere (ki vsakodnevno tudi – normalno – nastajajo!), potem ob Radanovem ekscesu nihče od udeleženih ne bi najprej pomislil na medije in kriminaliste in izgubo položaja.
Če bi bilo reševanje ekscesov na kliniki rutina, se ne bi nihče takoj postavil v obrambno držo in klical odvetnikov, ampak bi vsi skupaj z zdravnikom, ki naj bi se mu v zvezi z delom zgodilo nekaj ekscesnega, opravili rutinski sestanek skupaj z njegovo ekipo in sodelavci ter predpostavljenimi.
En rutinski eksces na dan odžene afere stran. Ker pa nam v naši kulturi vsem manjka rutinsko priznavanje ekscesov, se takrat, ko nas kljub mižanju udarijo v nos, ne znajdemo in namesto na reševanje težave pomislimo na afero, kazni, odvetnike, reševanje lastne kože in glave.
Če bi bilo reševanje ekscesov v UKC vsakodnevna rutina, primera Radan morda sploh ne bi bilo; če pa bi že bil, bi ob spaničarjenju Slovenije vodstvo UKC imelo v rokah kaj več kot le mlahavo zadrego, ki ne loči umora od prvoaprilske šale.